Če česa, potem letos od domačinov na desetdnevnem Lentu, ki bo trajal do sobote, ne boste slišali, da je »vsako leto isti«. Ker letos vsekakor ni. Na promenadi, na Lentu, torej v osrčju festivala, namreč najbolj opazno ni več (toliko) stojnic. »Ljudje se začudijo, ali je to vse,« odgovarja tudi Uroš Mencinger, producent Sladolenta, kjer najboljši slovenski kuharji in vinarji vseh treh vinorodnih okolišev za 4 evre na jed in 2 oziroma 3 evre za kozarec vina že devetič ostrijo okuse. Tudi Vladimir Rukavina, direktor Narodnega doma, ki organizira Festival Lent, se, če ga boste vprašali, strinja, da ima skoraj vsak Mariborčan mnenje o festivalu. Ker »taki smo«. To se vidi že v praksi, ko Mariborčani na promenadi z rokami krilijo, kako je bilo prej in česa zdaj ni. In se je pokazalo na uvodni Večerovi debati prvi festivalski dan. Niti Rukavina in župan Aleksander Saša Arsenovič se nista mogla poenotiti, kakšen bi (letošnji) festival moral biti. Je pa zdaj vsaj enotno mnenje, kaj Festival Lent ni.
Kdo bo zdržal dlje: mi ali dovoljenje?
Ampak Lent vseeno je. Živi. Predvsem na (plačljivih) prizoriščih. Dogodki so relativno dobro obiskani, koncerti, komedije, spremljevalne prireditve na visoki programski ravni. Lent ne odstopa od začrtanega programskega minimuma. Kjer so se prilagodili, je elektronika, kjer bo na Glavnem odru v petek nastopil Umek. Tisto, za kar si Festival Lent namreč še posebej prizadeva, so prav vrhunci, zveneča imena, s katerimi bi ob tem, da zadovolji lokalna pričakovanja, nagovoril tudi širšo regijo.
In prvi vrhunec, morebiti celo največji, je bil že takoj prvi dan. Prvič v zgodovini se je Festival Lent začel v četrtek. Še ena sprememba. Poleg glavne, da se je Glavni oder znova preselil nazaj na Trg Leona Štuklja, kjer je vmes že bil tri leta, pa se nikakor ni zares prijel. Da to res ni to. Da je ravno Glavni oder na Dravi tisto, česar nihče drug nima, se je pokazalo lani, ko se je oder vrnil na reko. Črna gradnja, kot se je izkazalo. In ker je Festival Lent dobil manj sredstev, se je Glavni oder znova preselil, plavajoči oder pa ostaja, a brez tribun – kljub lanski vrhunski izkušnji in letos prvič vnaprej, že pozimi izdelani programski konstrukciji.
Nič zato. Vsaj ko gre za Dubiozo kolektiv. Na facebook je multietnična atrakcija iz Bosne in Hercegovine z veseljem prilepila posnetek, kako tri, morda štiri tisoč ljudi enotno poskakuje. In zraven kriči: »Ajde, da vidimo, kdo bo zdržal dlje: mi ali dovoljenje.« Ker takšen hit je to bil. Koncert, kakršnega na Trgu Leona Štuklja, bojda največjem v državi, še ni bilo. Pa saj. Že zagotovilo je bilo tako. »Če ne boste zadovoljni z glasbo, priporočamo, da zahtevate denar nazaj.«
Nihče ni kričal za povračilo denarja. Sploh ne tam po polnoči, ko koncerta še kar ni bilo konec. Ker ne. Se je pa skakalo. In terjalo. Da se bo vrnil Valter, ki nam bo…. No. Za Dubizo kolektiv je bil zaprt celoten trg. Zakaj? Ker je bila kot uvodni »headliner« najbolj privlačna in obiskana. Zakaj? Ker so to unikatni koncerti. Dubioza kolektiv je Festival Lent vzel, kot se ga vzame, če ga razumeš. Z after partyjem vred, kamor so zavili. Čez polnoč so žagali, pokali štose, hecali Jerneja Šavla, prekmurskega člana skupine, zakaj se Maribor ne imenuje Muribor. Pa napihljivi samorog, v katerega se je zabrisala navdušena obiskovalka, in najstniki, ki ne znajo Dubiozinega jezika, znajo pa vsa besedila. Dubioza kolektiv je zadovoljil lastno letvico koncertne atrakcije, a postavil izjemen izziv. Tako festivalu kot ostalim nastopajočim na velik(ansk)em trgu.
Sodni stolp etno »zicer«, Sladolent klasika
Slani prigrizek: ribice in prestice. Hladen špricar. In predvsem kvaliteten glasbeni izbor. Ko gre za stalnice in tradicijo, je Sodni stolp tisti zicer, ki ohranja občinstvo, ker ohranja program. »Gremo na potovanje, karte imate,« je v soboto začel domači kantavtor Marko Grobler, ko se je znova pokazalo, koliko Festival Lent pomeni še zlasti lokalnim izvajalcem in občinstvu. Butično prizorišče, kuriran program in iz-oči-v-oči koncertna izkušnja, kjer se glasbeniki kot Grobler znajo pošaliti na svoj račun. Recimo z opazko, da je razlika med frontmanom in ostalimi člani. Ker se oni lahko popraskajo po laseh.
In potem je tu Sladolent. Sodeč po letošnji izvedbi je v bistvu – zmagal. No. Zmagal. Obstal. Ko je pred devetimi leti nastal, je bil v nizu stojnic postavljen skoraj kot kljubovanje. Da lahko promenada, ta edinstveni korzo ob široki reki, ponudi še kaj drugega kot »le pleskavice in girice«. Ki se jih zdaj tudi legitimno pogreša. »Sladolent je takšen kot vsa ta leta,« pravi Uroš Mencinger. »Renome imamo dober, ni težava, da kuharji in vinarji ne bi prišli. Z veseljem pridejo.« Kot tudi redni obiskovalci in naključni firbci. Ker vse to je Lent. In sprehod. In firbec. In mnenje.
