Ravno zaradi turneje mi zmanjkuje časa za ogled tekem, a se vedno pozanimam, kako je igrala naša reprezentanca.
Katera pa je vaša? Navijate za Južno Korejo, kjer ste se rodili in odraščali, ali za Francijo, kjer ste študirali in mnoga leta živeli?Verjetno kar za obe. Na srečo sta v različnih skupinah in (trenutno) ne igrata druga proti drugi. Tako mi ni treba izbirati.
Ste kdaj razmišljali o tem, da bi napisali športno navijaško himno za nogometaše?Odlična ideja! Sicer o tem nikoli nisem razmišljala, a res ne vem, zakaj tega ne bi storila.
Rodili ste se v glasbeni družini. Ste že od nekdaj vedeli, da bo tudi vaše življenje prežeto z njo?Ne. Starši so bili pionirji v korejski glasbi – oče je ustanovitelj nacionalnega pevskega zbora Južne Koreje, mama pa je bila del prve generacije komičnega muzikala. Videla sem, kako garata, oče ni šel nikoli spat pred tretjo uro zjutraj. Ker je tlakoval pot za nekaj, kar pred njim sploh ni obstajalo, je imel res ogromno dela. Že takrat sem vedela, kako težek je poklic glasbenika, zato sem se usmerila drugam. Vpisala sem študij literature in se zaposlila v modni hiši, kjer res ni bilo nobene povezave z glasbo. A se je ta v moje življenje znova prikradla, ko sem bila stara 26 let. Očitno mi je bila vendarle usojena.
Ste se v točno določenem trenutku zavedeli, da je jazz pravi žanr za vas?Tudi to ne. Dokler se nisem preselila v Francijo, ga nisem nikoli poslušala. V Južni Koreji namreč nismo imeli veliko priložnosti za to. Potem sem pustila službo in začela razmišljati, kaj bi sploh rada počela v življenju, saj me kaj posebnega niti ni zanimalo. Odločila sem se, da bi rada vstopila v svet glasbe, s katero sem bila povezana v otroštvu. Prijatelj mi je svetoval jazz in poslušala sem ga.
Kritiki vaše koncerte opisujejo kot čarobne. Kako pa bi jih vi?Res? Rada imam jazz, morda to izstopa na odru. Čeprav preigravamo iste skladbe, so te pri tej zvrsti vendarle vsak večer drugačne. In ravno ta hipnost me navdušuje. Kot vsak drug glasbenik tudi sama dam vsak večer vse od sebe. Morda pa so ti opisi posledica mojih južnokorejskih korenin in močne kulture, iz katere izhajam. Od nekdaj sem vedela, da ne bom mogla peti kot Ella Fitzgerald ali Billie Holiday, zato se tudi nisem trudila posnemati njunih glasov, ampak sem ostala samosvoja oziroma takšna, kakršna pač sem. Morda sem pač le toliko drugačna od drugih, da me opisujejo s takšnimi pridevniki.
Na koncertih interpretirate pesmi drugače kot na albumu. S tem presenetite občinstvo?To je čar improvizacije in spontanosti jazza ter edinstvenost trenutkov, ki jih rada delim z občinstvom. Tako bo tudi na Lentu – z ljudmi delim vso ljubezen, ki jo imam, upam, da jo bom dobila tudi nazaj. Takšni trenutki obstajajo zgolj enkrat, a v srcu ostanejo za vedno.
Se občinstva zelo razlikujejo med seboj? Južnokorejci naj bi bili zelo glasni, med nastopom vzklikajo in zraven pojejo, česar si, vsaj na jazz koncertu, v Mariboru sploh ne predstavljam.Občinstva so drugačna, v Južni Koreji že sicer veliko pojemo. So si pa po drugi strani tudi podobna, kar ugotavljam, ko se po koncertu pomešam med poslušalce. Rada jih imam, ker si vzamejo čas zame ter me pridejo poslušat in spodbujat.
V repertoar ste poleg jazzovskih pesmi uvrstili glasbo številnih avtorjev, med drugim Jimmyja Hendrixa, Louja Reeda in Metallice. Zanimiva odločitev.Šlo je za naključje. Nad predlogom kitarista Ulfa, naj zapojem pesem Enter Sandman skupine Metallica, nisem bila navdušena, saj nikakor nisem želela biti tarča njihovih oboževalcev. Po dolgotrajnem prigovarjanju smo naredili posnetek, nad katerim so bili vsi navdušeni, zato sem ga tudi uvrstila na album Same Girl. Pozneje sem izvedela, da je moja različica te skladbe objavljena še na spletni strani oboževalcev skupine. Gre za akustično različico pesmi, ki nikoli ne bi mogla biti boljša kot original, je pa poklon tej lepi in neverjetni pesmi.
Večkrat ste že omenili, da ste zelo živčni pred nastopom. Ste se treme že znebili?Ne. Pred vsakim koncertom se še vedno vsa tresem, očitno se tega ne bom nikoli navadila. Zavedam se, da se stresa ne bom nikoli znebila, a ta vendarle izgine, ko se mi uspe prebiti do odra. Rada nastopam, zato tudi vztrajam.
