Dojenček na ovitku albuma, Spencer Elden, je danes že odrasel fant, julija letos bo praznoval 28. rojstni dan, še vedno pa je od časa do časa zanimiv za medije, ki se nanj običajno spomnijo ob mejnikih, povezanih s skupino Nirvana.
Prvič z dojenčkom pod vodo
Nedavno je o nastanku danes ikonične fotografije z naslovnice albuma podrobneje spregovoril fotograf, ki je »škljocnil« tedaj nekaj mesecev starega Spencerja. Kirk Weddle pravi, da je bil navdušen nad konceptom, ki mu ga je predstavila glasbena založba skupine Nirvana, Geffen: gol in ranljiv dojenček pod vodo, kjer ne more dihati, se žene za dolarskim bankovcem na trnku. Za The Guardian je Weddle priznal, da se je sicer oglaševal, da obvlada podvodno fotografijo, vendar ni vedel, ali bo naročilo lahko izpeljal: s fotografiranjem dojenčkov namreč ni imel izkušenj. »Nisem želel utopiti malčka!« je dodal.
Z iskanjem dojenčka je imel srečo. »Moja prijatelja sta rodila dečka, Spencerja, in mi ga zaupala.« Skupina Nirvana v tistem času ni bila znana in temu primerno je bilo zastavljeno tudi snemanje: na prizorišču ni bilo ne umetniškega vodje ne menedžerja ali koga drugega, ki bi fotografu med delom gledal pod prste ali ga usmerjal. Tudi plačilo ni bilo zvezdniško: Weddle se spominja, da je za snemanje skupno prejel 1000 ameriških dolarjev, v kar so bili vključeni tudi stroški za opremo in za potapljača reševalca, ki je bil prisoten.
Vse je bilo pripravljeno za začetek snemanja: Weddle je posnel le fotografijo z dojenčkom, bankovec na trnku pa drug fotograf iz New Yorka. »Želim si, da bi sam fotografiral tudi to. Bilo bi enostavno, ampak takrat mi je bilo vseeno. Vesel sem, da mi ni bilo treba v enem posnetku ujeti obeh. Ena stvar je, da utopiš otroka, nekaj drugega pa, če ga uloviš v ribiški trnek!« se neugodnega občutka danes spominja Weddle.
Doda, da so priprave na snemanje dojenčka v vodi trajale eno uro, samo snemanje pa da se je končalo v petih minutah. Kamero je postavil na tripod, sam pa si je pod vodo pomagal z dihalko. »Najprej smo vadili z lutko. Nato smo vzeli malega moža, mu vdahnili nekaj zraka in ga spustili v vodo. Po rahlem očetovem sunku je plaval proti kameri,« se spominja poteka Weddle, ki je ob tem ves čas pritiskal na sprožilec fotoaparata, da bi pod vodo ujel kar največ posnetkov. Mama je nato dečka potegnila iz vode. Nič ni protestiral, zato so vajo ponovili. Ko so ga v drugo potisnili v vodo, pa je dojenček začel jokati. To je pomenilo tudi konec snemanja.
Dojenček v vodi – drugič
»Vedel sem, da imam posnetek. To je to pri fotografiji stare šole – kot profesionalec moraš pred odhodom vedeti, da imaš posnetek.« Kot pravi, so ga ob pogledu na posneti material obšli dvomi: zdelo se mu je, da dojenčkov penis na fotografijah preveč izstopa, saj je vendarle šlo za štirimesečnega otroka…
Weddle se je zato odpravil v otroško plavalno šolo in v vodo spravil še šest drugih dojenčkov. Na koncu je na založbo odnesel še fotografijo desetmesečne deklice, ki jo je v plavalni šoli fotografiral od strani. Vendar se je založba navdušila nad fotografijo dečka Spencerja, ki je tako pristal na ovitku albuma Nevermind. Po vseh teh letih Weddle še vedno opaža nove stvari na fotografiji: nedavno je opazil odtis dlani na Spencerjevem prsnem košu – gre za odtis dlani njegovega očeta.
Weddle pravi, da je bil tedaj prepričan, da ga bo Spence, ko bo dosegel najstniška leta, zaradi fotografije sovražil. Pa ga ne. Resda do fotografije goji mešane občutke: zdi se mu, da so s fotografijo zaslužili vsi z izjemo njega. »Mislim, da bi si nekaj zaslužil. Ampak vedno so glasbene založbe tiste, ki zaslužijo,« pravi fotograf. Za revijo Rolling Stone je Weddle znova poustvaril fotografijo z albuma s tedaj deset let starim Spencerjem.
»Sam se je še nekajkrat fotografiral z drugim fotografom, kar mi ni všeč,« priznava Weddle in dodaja, da ima tako s fantom kot njegovimi starši še danes dober odnos.
Nekaj mesecev po podvodnem fotografiranju dojenčka je dobil Weddle nalogo, da v Los Angelesu posname promocijske fotografije s člani Nirvane. V bazenu. »Če pogledam nazaj, bi vse skupaj lahko opravil drugače. Mislil sem, da jim bo ustrezala deseta ura kot začetek snemanja. Pa jim seveda ni – ko so prišli, so bili besni,« se spominja fotograf. Poleg tega je bil tistega dne za kalifornijske razmere hladen in siv dan, težave so bile z bazenom in hladno vodo v njem. Za piko na i v založbi fantov niso obvestili, da bo snemanje potekalo v bazenu. Po vseh zapletih in slabi volji založbi posnetki niso bili všeč, so pa vseeno med oboževalci skupine danes eni bolj priljubljenih. (lam)
