Seattle je bilo primerno mesto za to, da se je dočakalo konec osemdesetih. Tam, v severnem delu zahodne obale ZDA, ni bilo prav ničesar, kar bi spominjalo na razslojeno desetletje v nižjih geografskih širinah. Mladina je živela in s polnimi pljuči uživala svoje življenje neodvisno od vsega, kar se dogaja spodaj. Pankovski »briga me« je bilo njihovo osrednje vodilo in stališče z razlogom. Takšni so bili tudi koncerti lokalnih skupin: enostavni in neposredni, direkten šus v drobovje, sprva za maloštevilno publiko in nekaj tistih, ki so v klub vstopili le zato, ker jih je na ulici ujel dež. Ti so vsekakor imeli kaj videti in slišati. Na odru so se zvirali številni »no name« garažni bendi, ki se niso držali za denarnice in opirali na razum, temveč na čiste in neponarejene emocije. Ki so (svoj) rock'n'roll vzeli zares brez vsakršne milosti. Zavedali so se namreč, da se na tej nepredvidljivi in nevarni poti lahko zgodijo čudovite stvari, saj iskrena glasba izžareva pravo energijo še dolgo po tem, ko postane javna dobrina. Smells Like Teen Spirit je vzorčen primer te – če se postavimo v Kurtovo kožo – neskladnosti. Skratka, v tej nebrzdani energiji, ne sporočilu (vsi vemo, po čem diši mladostni duh!), je cela generacija seattelskih bendov poiskala sebe in v zgodnjih devetdesetih letih za kratek čas spremenila podobo osrednje rockovske kulture, dokler jo le-ta ni pogoltnila in preoblikovala za svoje potrebe. Njena funkcionalnost je ne glede na sredstva in izobrazbo vsakomur omogočala, da se je izrazil. Dala je glas vsem tistim, ki so mislili, da ga nimajo; da na novo osmislijo sami sebe in s tem tudi svet okoli sebe.
Točka brez vrnitve
Album Nevermind je zagotovo eden izmed prelomnih trenutkov v popularni glasbi, o tem ni nobenega dvoma niti petindvajset let kasneje. Nekaterim malce prej, drugim nekoliko pozneje je postalo jasno, da si je rockovska kultura z njim vzela nazaj odtujen spomin, pred tem prevlečen z metalskim glamurjem, peroksidnimi frizurami in podobnimi silikonskimi sranji. Saj ne, da nismo imeli opravka z vznemirljivi impulzi, spomnimo se samo Green River, The Replacements, The Dream Syndicate ter navsezadnje R.E.M. in Sonic Youth, vendar, potreben je bil globalen refleks in ta je svoje prve osnutke dobil dva tedna pred uradnim izidom albuma, ko je izšla mala plošča oziroma »teaser« Smells Like Teen Spirit. Ves svet je poznal besedilo, le redki njegov pomen, frazeologijo. Veliko surovih emocij je bilo skritih v njem, a nobenega revolucionarnega »angsta,« kot se je sprva domnevalo. Že v rani fazi torej – kolikor je pri Nirvani mogoče govoriti o njej – se je pokazalo globoko neskladje med interesom in razumevanjem poetike Kurta Cobaina, kar je fanta na koncu tudi pokopalo. Njihova glasba je bila obremenjena s sedimenti bolečine, ki se ni sproščala na enostaven način, kot je to uspevalo sokrajanom Mudhoney ali Tad, temveč se je kopičila v besnem pesniku, ki je kočljive čustvene zaplete hotel le artikulirati in prevesti v komunikativno pop pesem. S Smells Like Teen Spirit mu je uspelo, natančneje: jim je uspelo, saj je skladba nastala kot kolektivno delo, v katerega sta se po predstavljeni ohlapni ideji vmešala tudi Krist Novoselic in Dave Grohl. Morda res ni postala Smoke On the Water novih generacij, v smislu, da bi bili prav njeni akordi tisti, po katerih bi mulci posegli v trenutku, ko bi prvič vzeli v roke kitaro, a je istem hipu opredelila in nagovorila (brezvoljno) generacijo X ter mesto Seattle praktično čez noč od nikoder izstrelila v središče rockovskega univerzuma. Ta generacija je po letih izgubljenega blodenja končno začutila pripadnost kolektivni identiteti ter brez slabe vesti na TV-sprejemniku preklopila na do tedaj močno osovražen kanal MTV, kjer je bil videospot v redni rotaciji. Vendar to je bila šele plaha napoved vsega, kar je sledilo.
Tukaj smo, zabavajte nas …
Ko je Nirvana poleti leta 1989 izdala svoj prvenec Bleach, se kaj takega zagotovo ni obetalo. Album po ničemer ni izstopal iz uveljavljene agresivne »uravnilovke« založbe Sub Pop pod skupnim imenovalcem upočasnjenega heavy metala in intenzivnega hardcora. Z izjemo skladbe About a Girl, ki je bend odslikavala v povsem drugačni luči in je času primerno delovala kot »izgubljena« pesem z albuma Rubber Soul skupine The Beatles. Nirvana je v tej pesmi zvenela kot pop bend, resda malce nenavaden in utesnjen, a še vedno: pop bend. To je potrdila tudi vmesna mala plošča Sliver (september 1990), kjer skupina ni več skrivala, da bo zavila v drugačno, precej bolj slojevito smer od takratne prvotne grunge ponudbe. Kot da je Kurt Cobain želel pripraviti bazo (lokalnih) fanov na precej bolj asketski odnos do instrumentov ter nekaj več dovršene melodike po vzoru Pixies in The Smithereens. V tem konceptu se med snemanjem demo posnetkov ni najbolje znašel bobnar Chad Channing, ki ga je po razpadu skupine Scream zamenjal Dave Grohl. Na poti do Nevermind se jim je v razvojni fazi pridružil še producent Butch Vig in zbrana ekipa se je odpravila v studio Sound City v kalifornijskem mestecu Van Nuys. Tik pred tem je Nirvana nepričakovano obrnila hrbet neodvisni založbi v velikih finančnih težavah Sub Pop ter podpisala pogodbo s podružnico multinacionalke Geffen – DGC. Da so zaslužili dovolj sredstev za na pot, so pripravili »dobrodelni« špil, kjer so tam prisotni lahko prvič slišali poznejši zunajčasni označevalec Smells Like Teen Spirit. Nevermind se je s tem preselil v studio, kjer Nirvana pravzaprav ni preživela veliko časa. Če niso bili zadovoljni s posnetki po dveh ali treh poskusih, so se enostavno odpravili naprej, do naslednje skladbe po vrsti. Prav v intenziteti tega impulza in dejstvu, da je slišano imelo prednost pred povedanim (marsikatero besedilo je Cobain nakracal v studiu, tik preden je stopil pred mikrofon), se skriva zunanji odgovor na vprašanje o posledičnem uspehu Nevermind: album je ponudil privlačno sintezo agresivnih rockovskih godb, všečnih melodij in svobodne interpretacije pretežno nezapletenih besedil. Izpraznjene šaržerje je založil s svežo energijo in generacijo povabil v devetdeseta.
In kaj je bilo potem?
Prodajni uspeh albuma je bil sprva relativno skromen, se pravi normalen za naravo benda, ki se je nanj podpisal. Natisnjenih je bilo smešnih 46.000 kopij za ZDA in 35.000 za Veliko Britanijo, kjer se je pred tem Bleach odlično prijel. Do konca septembra se je povzpel na skromno 144. mesto lestvice Billboard. Nirvana si je oddahnila in mirno odšla na evropsko turnejo. Medtem ko so se nam v Miljah pri Trstu 16. novembra predstavili kot Bijelo dugme – tako jih je vsaj z odra samonapovedal Krist Novoselic – se je na oni strani z vseh strani zgodil nerazložljiv pospešek v maniri videa Smells Like Teen Spirit. Da je nekaj presneto narobe po njihovih standardih, so se člani benda začeli zavedati, ko so bili njihovi koncerti vnaprej razprodani, ko so se okoli njih začele stalno motoviliti radovedne novinarske ekipe, ko so, kadarkoli so vključili radijski ali televizijski sprejemnik, zaslišali ali zagledali sebe. In ko so se vrnili domov, so praktično vse prodajalne s ploščami že imele svoje oddelke z alternativno glasbo. Tiste, ki so še trmasto vztrajale pri pretekli porazdelitvi, po 11. januarju 1992 niso več: Nevermind je z vrha sklatil samega Michaela Jacksona in njegov Dangerous. Tristo tisoč kopij, prodanih na teden, je pač zahtevalo svoj davek. Med božično-novoletnimi prazniki so prebujeni najstniki sami sebi kupovali album, ker so vedeli, da jih niti pod razno ne bo pričakal pod smrekico. Uspeh je presenetil vse, vključno s požrešno glasbeno industrijo, ki je na vrat na nos pohitela v Seattle, da bi v podtalju izbrskala še kakšno Nirvano. S tem so se alternativni glasbi na stežaj odprla vrata v svet mainstreama in prej zaničevana glasba se je iz garažnih manufaktur začela seliti pod okrilje multinacionalk. Postala je trend. V nekem trenutku se je celo zazdelo, da bo prišlo do množične ekspanzije kakovostne glasbe na (komercialni) vrh, vendar je bil preplah lažen. Uspeh Nevermind je za leto ali dve resda dvignil težki betonski pokrov, pod katerim so bili z vseh strani ujeti raznorodni neodvisni bendi, a ga kmalu tudi močno zaloputnil nazaj. Velike založbe so postale malce bolj drzne, vendar ne dovolj, da bi prinesle dolgoročne spremembe. Zatresla se je le površina, pod njo so razmerja ostala nedotaknjena. Do danes se je album prodal v 31,5 milijona primerkih.
