Nisem povsem prepričan, ali sem lahko ponosen na ta dosežek, ki pa je na zunaj tudi varljiv. Bilo je kar nekaj nevoščljivosti, zlasti leta 1989, ko nam je z EP Superfuzz Bigmuff in nekaj odmevnimi nastopi kot prvim uspel malce širši preboj. Takrat je bilo občutiti, da smo marsikomu stopili na prste, saj so se imeli za nekaj več. Konkurenca je vedno zdrava, če je v mejah normale. Če pa te nekdo obtoži nečesa zgolj iz zlobe, potem to ni v redu. Mudhoney smo v zgodnji fazi dobili kar nekaj debelih polen pod noge, in veš kaj, prav nič se nismo obremenjevali s tem. Držali smo se svoje smeri in nikdar silili v ospredje za vsako ceno. To nas je kasneje obranilo pred zlobnimi jeziki, saj smo se na neki vzporedni poti brigali povsem zase in furali svoj rock'n'roll brez posebnih komercialnih preferenc. No, pa tudi večini seattelskih bendov je hitro uspel donosen preboj v svet, tako da so nas pustili pri miru.
V tem se zagotovo skriva tudi nekaj praktičnih resnic, saj ste še vedno aktivni in redno prisotni na sceni, medtem ko se je velik del vaših sodobnikov ali umaknil ali so v neki fazi krča, ko nihče – najverjetneje tudi sami ne – ne ve, ali bend še obstaja ali ne.Nedvomno, a če sem povsem iskren, tudi Mudhoney nimamo nepretrgane kontinuitete od leta 1988 naprej. Vmes smo si vsaj dvakrat vzeli nekaj odmora, le da tega nismo obešali na velik zvon. Nismo razpadli, a tudi nismo bili dejavni. Eden najpomembnejših elementov, ki tvorijo karakter našega benda, je sproščenost in tako pristopamo k vsemu, kar je povezano z njim in posamezniki v njem. To, da smo še vedno prisotni na sceni, je rezultat tega, da se nismo naveličali drug drugega. Radi počnemo to, kar počnemo – in to še vedno počnemo z nezmanjšanim entuziazmom, kar nas ohranja na zunaj in znotraj. Nikdar nismo imeli nobenih večjih želja ali ciljev, ki bi jih morali doseči za vsako ceno. Nismo se gnali za denarjem, kar je že več kot polovica uspeha. Pričakovanja so bila vedno nizka, zato jih ni bilo težko doseči, nagrada za to pa zelo velika.
So vam pa mediji in predvsem poslušalci brez slabe vesti pripisali kultni status, na neki način povsem enakovreden Nirvani.Naj ne zveni prenapihnjeno, a ne ubadam se s tem. Niti ne morem imeti vpliva na to niti ga hočem imeti. Vsakemu pustim, da nas tolmači po svoje. Lahko nas pošilja nekam in graja, lahko mu pomenimo veliko. Če smo kogarkoli »premaknili« oziroma osrečili z našo glasbo, sem zelo vesel, četudi to ni bil naš osnovni namen. V prvi vrsti igramo rock'n'roll zase, da sprostimo čustva in napetosti v nas samih, in šele potem igramo rock'n'roll za tiste, ki nas želijo poslušati. Te besede nikakor niso mišljene egoistično, a kot sem že poudaril, komercialnega uspeha nikdar nismo vzeli za opcijo. Prepričan sem, da so nas prav zaradi te drže poslušalci vzeli za svoje. Resda za nami ne stoji množica ljudi kot, na primer, za Pearl Jam, vendar je ta manjšina zvesta, kar nam pomeni zelo veliko. Rekel bi, da podobno velja tudi za Melvins.
Ali menite, da bi bili še vedno prisotni, če bi na vrhuncu zanimanja za grunge sprejeli kakšno donosnejšo odločitev?Nikoli nismo sklenili pogodbe s hudičem, zato težko govorim v njegovem imenu. O vsem tem lahko le špekuliram, a v našem primeru je šlo v prvi vrsti za glasbo, zato so bile vse odločitve povezano zgolj z njo, v njeno korist. Pri Mudhoney nikdar ni, niti ne bo, obstajala vzporedna realnost, ki bi nam narekovala svoj tempo. Vse, kar vidite in slišite, smo mi, neponarejeni in posvečeni rock'n'rollu.
V tistem času ste vseeno sprejeli za mnoge neverjetno odločitev in prestopili iz razvpite neodvisne založbe Sub Pop pod ugodno okrilje multinacionalke Warner Bros.Te poteze nam nihče ni zameril, niti na sami založbi Sub Pop ne. Sicer pa nam je niti niso mogli zameriti, saj so se znašli v izjemno težki situaciji. Vsem naokoli, bendom, studiem in bankam, so bili dolžni ogromno denarja in samo čakalo se je, da bo šlo vse po zlu. Stvar je šla tako daleč, da so nam ponudili celo delnice namesto honorarja. Takrat smo razmišljali v več smereh, a na koncu vseeno pri njih še izdali album Every Good Boy Deserves Fudge, saj smo imeli ves material že pripravljen. Album se je dobro prodajal in založba je začela odplačevati dolgove ter na koncu izplačala tudi nas.
V tistem času smo se že ozirali naokoli, pretehtali tudi nekaj neodvisnih založb, a nobena od njih ni imela dovolj dobro razvite distribucijske mreže zunaj ZDA, zato smo končali v Warnerju. Z vidika benda se ni nič spremenilo. Naš menedžer je postal vmesnik med nami in založbo, sami pa smo imeli povsem proste roke. Ko so bili posnetki končani, smo jih izročili Warnerju in ti so album izdali. Dokler nismo na obeh straneh spoznali, da ne vemo, kaj bi drug z drugim, zato smo se vrnili nazaj pod okrilje založbe Sub Pop, ki si je v tem času opomogla.
Popolna vrnitev domov.Tudi tako bi lahko rekli, ja.
Na splošno je založba Sub Pop pri zadnji revoluciji v glasbi odigrala ključno vlogo. Ne spomnim se, da bi – z izjemo Sun Records v začetkih, seveda – katera od založb imela tako ključno vlogo pri »organizaciji« nekega gibanja kot prav Sub Pop. Ali ste vedeli, ste imeli ta občutek, da se skupaj z vami pripravlja nekaj velikega?Napetost je bila v zraku, vendar je bilo to bolj zaradi dobre in surove glasbe, polne energije, kot česarkoli drugega. V tistem času je bilo vsem glasbenikom vseeno, ali jim bo uspelo ali ne. Edino, kar je štelo, je bila emocija, ki nam je ušla z vajeti v številnih underground klubih v Seattlu in okolici. Vsi skupaj smo to začutili, a se hkrati tudi zavedli, da glasba mora priti tudi ven iz garaže, da jo je treba dokumentirati. Odnos vseh nas z založbo Sub Pop je bil vzajemen – ona je hranila nas, mi smo hranili njo. Tudi ko ji je šlo za nohte, smo korektno stali za njo. Razmere so bile pogosto kaotične, a ta kaos je postajal vse bolj urejen.
Tudi sami so spoznali, da je nekatere stvari treba malce bolj premisliti, ne pa se vedno odzvati na slepo. Ko so nam bili dolžni veliko denarja, bi ta denar lahko enostavno iztožili, lahko bi jo prisilili, da bi šla v stečaj, in na ta način dobili povrnjenega vsaj nekaj denarja, a s tem ne bi dosegli ničesar dobrega. Prej narobe, uničili bi založbo, ki s polnimi pljuči diha z glasbo, ki obstaja zaradi nje, in ne zaradi čistega pohlepa po zaslužku. Sub Pop je odigrala ključno vlogo pri oblikovanju scene, ki so jo mediji poimenovali grunge.
Termin grunge torej lahko označimo za medijski konstrukt?Po pravici povedano – ne vem. Osebno ga niti ne tolmačim za gibanje, kot je šlo za to v primeru pank rocka, ki se je sočasno dogajal po vsem zahodnem svetu, od Avstralije do ZDA. Marsikaj, kar se je dogajalo leta 1974/75, je ostalo preslišano, saj interneta še ni bilo, preostali mediji pa so bili prepočasni, da bi lahko sledili dogajanju. Šele pozneje, danes, spoznavamo, kako vitalna je bila avstralska pankovska scena sredi sedemdesetih let, ko smo na tej strani mislili, da obstajajo samo Ramones, Television in Rocket From the Tombs. Grunge pojmujem bolj kot lokalen organski refleks, kot dejstvo, da je iz Seattla v drugi polovici osemdesetih začela prihajati sveža in drzna glasba, ki je bila sprva zelo raznolika. Nirvana, Melvins, Soundgarden ali Green River s(m)o v predfazi, preden se je uveljavil termin grunge, zveneli zelo različno. Nemogoče jih oziroma nas je bilo stlačiti v en predal in čez nalepiti primerno etiketo.
Šele z večanjem popularnosti so mediji spoznali, da je zvok Seattla treba uokviriti, in očitno so morali poiskati neki termin. Verjeti je mogoče, da je skovanka grunge najbolj sovpadla s tistim, kar so zaslišali iz seattelskega undergrounda. Teorij, kako in kje so prišli do imena, je več, a se z njimi nikoli nisem ukvarjal. Nam, Mudhoney, je šlo vedno za rock'n'roll, kako pa nas poimenujejo tisti, ki nas poslušajo ali sovražijo, pa mi je vseeno. Mi sledimo svojim načelom in tako bo tudi v prihodnje.
Surov zvok Seattla in vso neponarejeno energijo tamkajšnjih bendov je vseeno mogoče označiti in tolmačiti tudi kot revolt proti peroksidni hairy metal sceni v Los Angelesu, ki je v drugi polovici osemdesetih smetila popularno glasbo.Še dandanes se zgrozim, če pomislim, kaj vse so si privoščili kalifornijski metalci, če jih sploh lahko tako označim. V bistvu se moram popraviti – del njih, saj je bilo nekaj metalskih bendov zelo vitalnih, a ti so ostali ujeti v undergroundu. Ne vem, ali je prezir prava beseda, ko beseda nanese na Mötley Crüe in preostale. Dobesedno norčevali so se iz rock'n'rolla, mediji pa so vsa ta sranja požirali in načrtno podpihovali. Sploh je bila scena takrat zelo nedorečena, saj smo imeli v ZDA veliko dobrega hardcora, ki pa je širše ostal preslišan, a zato za vse nas zelo navdihujoč in glasen v podzemlju.
Mislite na generacijo SST?Natanko tako. Black Flag, Hüsker Dü in Meat Puppets so vsem nam tlakovali pot in s svojo držo dokazali, da alternativa – če že mora – lahko prodre v mainstream pod svojimi pogoji. Jasno je, da takrat še nismo mogli vedeti, kaj nam prinaša prihodnost, a dejstvo, da je večina teh bendov neprizadeto podpisala za velike založbe pod pogoji, ki so jih postavili sami, nas je hrabrilo. To je hkrati pomenilo, da so na založbah še ljudje s posluhom, ki slišijo dlje od enkratnih in hitro minljivih trendov. Po drugi strani sem te bende redno spremljal in hodil na koncerte, kadarkoli so se oglasili v bližini. Redno sem kupoval njihove albume … Ne nazadnje, zakaj mislite, da je Kurt Cobain tako trmasto vztrajal, da se Nirvani na MTV Unplugged pridružita brata Kirkwood iz Meat Puppets? Vse to so bili bendi, ki so nam vlivali upanje in zaupanje, da je pred rock'n'rollom svetla prihodnost.
To pot ste tlakovali tudi Mudhoney, in sicer že s prvo malo ploščo Touch Me I'm Sick. Pesem še danes mnogi štejejo za prav tisto vžigalno vrvico, ki je prebudila ter opredelila grunge generacijo in njene besede iz garaž ponesla na ulice Seattla. Impresivno!Navadno je tako, da se najboljše stvari zgodijo spontano. Tudi v primeru Touch Me I'm Sick je tako. Če bi poskušali nekaj sestaviti na silo, bi vsa stvar hitro razvodenela, bila pozabljena, še preden bi dosegla kakršenkoli učinek. Seveda nisem mogel vnaprej vedeti, kako, če sploh, se bo pesem prijela, a konec osemdesetih je bila tako – ne bom rekel drugačna – neukrotljiva, da je hitro našla svoj tok, kjer sva s Stevom kot avtorja izgubila nadzor nad njo. Da ne bo izzvenelo narobe: Mudhoney svojih pesmi nikoli nismo imeli pod kakršnokoli obliko kontrole, smo pa kmalu spoznali, da Touch Me I'm Sick veliko pomeni mladini, zato do nje nismo več pristopali kot do svoje pesmi, temveč kot do pesmi nekega »prostega« časa, ki je mimo nas začela živeti svoje življenje. Nismo bili edini, podobno se je zgodilo tudi z Alive Pearl Jam, Black Hole Sun Soundgarden ali v novem tisočletju s Seven Nation Army dvojca The White Stripes. So pesmi, ki prerasejo bend, in Touch Me I'm Sick je z vidika Mudhoney takšna.
Ali ste jo kdaj želeli nazaj?Ne, niti je ne bi dobili.
Ker gre za res posrečeno frazo, je mogoče verjeti, da ste jo ustrelili iz topa, in ne kakorkoli načrtno kovali.Pesem je nastala v čisto zgodnji fazi benda, morda je bila celo prva, a tega ne morem z gotovostjo trditi, niti zanikati. Steve je imel pripravljen zares »cool« kitarski riff, meni pa se je medtem, ko sva igrala izštekane električne kitare, od nikoder utrnil verz, okoli katerega sem pozneje zgradil besedilo. Takoj se nama je zdel odličen, zato bi ga bilo škoda zavreči ali pozabiti. In izkazalo se je, da se nisva zmotila.
Kako pa ste doživeli parafrazo verza v filmu Singles, ko Matt Damon pravi »Touch Me I'm Dick«?Nasmejal sem se kot še nikoli do takrat.
Ali je nam, ki nismo bili tam, film Singles pravilno orisal sceno Seattla v začetku devetdesetih, ali pa je šlo za čisto fikcijo?Moram vas razočarati, vse videno je čista fikcija, prirejena za potrebe filma.
Kaj pa – z vidika zeitgeista, mislim – film Reality Bites, ki ga kot referenčnega omenjajo v dokumentarni seriji o generaciji X na kanalu National Geographic, kjer misli podajate tudi vi.Še večja fikcija.
V drugi polovici devetdesetih je zanimanje za močno linijo bendov iz Seattla precej usahnilo, četudi ni mogoče govoriti o bistvenem pomanjkanju navdiha na vaši strani. Težišče se je znova »enakomerno« porazdelilo naokoli, vendar nekateri še vztrajate.Kot »insajder« lahko povem, da se v Seattlu ni nič bistvenega spremenilo. Še vedno je veliko novih, dobrih bendov, ki imajo dovolj priložnosti po klubih pokazati, kaj znajo. Sicer ne hodim več toliko ven, kot sem pri svojih dvajsetih, tako da vam pravega utripa ne morem predstaviti, vendar iz pogovorov vem, da je nekaj perspektive, ki »drgne« drugačno glasbo od tiste, ki so jo strpali pod grunge. In s tem ni nič narobe. Logično je, da je zanimanje upadlo. Ljudje so odrasli ali se naveličali gledati in poslušati ene in iste obraze.
Ne samo ljudje, tudi glasbena industrija mora iskati nove priložnosti, ki jih je in jih bo zagotovo še dovolj. Ne rečem, da se strinjam z vsem, kar danes vidim, a časi se spreminjajo in enako, kot se je zgodilo z nami, se bo tudi z vsemi novimi in prihajajočimi trendi. Po samomoru Kurta Cobaina je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo – po prvem šoku – zanimanje za grunge kulturo začelo naglo usihati. Kurt je bil namreč tisti osrednji magnet, s katerim se je mladina ponajveč identificirala. To ga je na koncu tudi pokopalo; in z njegovo smrtjo se je sprostil prostor za »novo« glasbo, za pop pankerje tipa Green Day in The Offspring.
Hiter padec zanimanja za grunge Mudhoney ni niti malo prizadel. Vi ste še vedno v svojem ritmu svoje konje gnali naprej, snemali albume in hodili na turneje, kot da se ni zgodilo nič.Vse to so prednosti manjše popularnosti, če se tako izrazim. Na nas nikdar nihče ni pritiskal, pa tudi sami nismo pustili, da bi bilo tako. Grunge pozna dva osrednja tokova in mi spadamo v prvega, pred albumom Nevermind, zato smo lahko nedotaknjeni obstali v undergroundu. EP Superfuzz Bigmuff nas je opredelil in to je bilo naše stališče, ki smo ga zagovarjali. Po Nevermind, ko je stvar ušla z vajeti in v mainstream, smo bili Mudhoney že na varnem. Počeli smo, kar se nam je zahotelo, na način, kot se nam je zahotelo. Na albumih ali v živo smo bili Mudhoney tistega trenutka. Nikdar se nismo opirali na trende, da bi komurkoli ugajali, temveč smo hoteli ugajati edinole sebi. Mudhoney smo namreč od prve male plošče naprej snemali pesmi, kakršne bi hoteli poslušati sami, če ne bi bili člani benda. Osnovna filozofija se od takrat ni spremenila: imeti se dobro ves čas!
Preden se posloviva in srečava v Ljubljani, bi rad preveril, ali je res, da ste se nekoč udeležili koncerta U2 zgolj zaradi tega, da bi slišali predskupino The Dream Syndicate?Res je! Na žalost je bila edina priložnost, da bi slišal The Dream Syndicate, ta, da sem se udeležil koncerta U2. No, po njihovem nastopu bi se lahko pobral domov, a me je vseeno gnala radovednost, kako vsa stvar deluje na odru. Grozni so bili! Vse je bilo zrežirano, umetno naučeno in brez vsakršnih iskrenih emocij. Da o praznih govorih Bona Voxa niti ne izgubljam besed. A na koncu je bila izkušnja celo dobrodošla: videč U2 sem videl vse, kar sam nikoli ne bi želel postati.
