20. julija 1969 ob 16. uri in 17 minut se je v kontrolni sobi vesoljskega središča v Houstonu zaslišal prasketajoč glas astronavta Neila Armstronga: »Houston, tukaj Baza tišine. Orel je pristal.« Nekaj ur kasneje je Armstrong zlezel po lestvi z lunarnega modula in izrekel znameniti stavek o majhnem koraku za človeka in ogromnem za človeštvo, ki ga danes vsak zemljan povezuje s prvim pristankom človeka na Luni.
V lunarnem modulu, ki so ga poimenovali The Eagle (orel), sta se na lunino površje na tako imenovano Morje tišine podala skupaj s kolegom Edwinom Aldrinom, tretji iz posadke Apolla 11, pilot Michael Collins, je medtem v komandnem modulu obkrožal Mesec. Na Luninem površju sta se Armstrong in Aldwin zadržala natanko 2 uri in 31 minut, prvi korak človeka na Luni pa je v neposrednem televizijskem prenosu spremljalo okoli 600 milijonov ljudi po svetu. S pristankom na Luni so se uresničile ne le dolgoletne sanje mnogih, med njimi tudi slovenskega pionirja kozmonavtike Hermana Potočnika Noordunga, temveč tudi obljuba ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ki jo je 25. maja 1961 izrekel pred ameriškim kongresom, da bo spravil človeka na Luno še pred iztekom desetletja.
V poročilih na koncu, v Pravdi na dnu
Irena Marušič, kustosinja Tehniškega muzeja Slovenije, ki je skupaj z Ireno Ribič iz Muzeja novejše zgodovine, Blažem Šefom in Mihom Turšičem postavila razstavo Človek na Luni, ta je na ogled v muzeju v Bistri, pravi, da je zmeda, ki se včasih pojavlja glede datuma prve stopinje na Luni (20. ali 21. julij), nastala zaradi časovne razlike. Medtem ko je Armstrong za Američane stopil na Luno nekaj pred 23. uro 20. julija, je za Slovence to storil šele nekaj pred tretjo zjutraj.
A to večine ni oviralo, da ne bi spremljali neposrednega prenosa, ki sta ga komentirala novinar Boris Bergant in inženir Vlado Ribarič. Po statističnih podatkih je bilo tedaj v Sloveniji že 150.000 televizorjev, ki so za več dni pred zaslone priklenili ne le njihove lastnike, temveč tudi bližnje in daljne sorodnike ter sosede. In mediji so si ob tem dogodku tudi v Sloveniji dali duška.
Televizija je med 16. in 24. julijem pripravila vrsto posebnih oddaj, od katerih so najbolj zanimive tudi ponavljali, dopisniki radia in televizije iz Houstona, Pariza in Moskve so poročali v živo.
»Sovjetski gledalci so bili sinoči in davi precej manj privilegirani kot televizijski gledalci v Jugoslaviji in drugih deželah sveta, prvo vest o uspešnem pristanku na Luni jim je sporočil napovedovalec med uradnimi krogi sila nepriljubljenega Glasa Amerike… Sovjetska občila so reagirala z zamudo,« se je iz Moskve oglasil Marjan Sedmak in dodal, da je novica o prvem koraku človeka na Luni našla pot v običajna radijska poročila, v televizijskih je pristala na koncu, v Pravdi, ki je bila edini časopis, ki je izšel v ponedeljek, pa si je ameriški astronavt na Luni zaslužil le skromno omembo na dnu prve strani.
Na Luni v plenicah
Dogodek je navdušil tudi slovenske tiskane medije, časopisi so izdali posebne izdaje, v katerih so svojim bralcem razložili vse, kar so morali vedeti. V posebni izdaji časopisne hiše Delo so tako med drugim objavili tudi jedilnike prvega moža na Luni. Te so si lahko astronavti do določene mere izbirali sami, a so se začeli ponavljati že po četrtem dnevu.
Armstrong je tako denimo prvi dan za večerjo jedel lososovo solato, piščančjo rižoto, kekse, kakav ter grenivkin in pomarančni sok. A večerjal je lahko šele zatem, ko je prebral navodila, koliko vode je treba dodati posameznim dehidriranim jedem, da so postale primerne za zaužitje. Prav tako natančno kot s tem, kaj so astronavti dali vase, so novinarji podrobno razložili tudi, kako se v vesolju to spravi ven. Tekočine po cevkah, vse, kar je bolj kompaktnega, v vrečke. Hudič je, kadar so v vesoljskih oblačilih, tam ni pomagalo drugega kot plenica.
In tako je še danes, po 50 letih, čeprav je Nasa razpisala bogato nagrado za tistega, ki bi iznašel boljšo rešitev. Znanstvenike pa zanimajo tudi iztrebki, ki so v vrečkah ostali na Mesecu, in se kregajo o tem, ali je bakterijam na Luni uspelo preživeti do danes ali pa so jih uničile tamkajšnje surove razmere.
