V svetu avtomobilizma se krešejo številna mnenja, od kod prihajajo najboljši avtomobili. Iz Japonske, Južne Koreje, Kitajske, Severne Amerike ali Evrope? Prav nič čudnega ni, da so nam najbližje evropski. Toda kateri? Iz Nemčije, Italije, morebiti Francije? Razlik med njimi je presenetljivo veliko, tako po obliki, udobju kot tudi sodobnih tehnologijah. Kljub temu velja izpostaviti eno znamko, ki prav letos praznuje častitljiv jubilej, 100. obletnico. Citroën je namreč leta 1919 ustanovil francoski industrialec André Gustave Citroën, znamka pa je v tem obdobju doživljala tako številne vzpone kot tudi padce. Pod črto pa velja, da je poskrbela za veliko zanimivih zgodb, mejnikov in podvigov.
Veliko vprašanje je, kaj vse bi prostozidar še naredil v svojem življenju, če pri vsega 57 letih ne bi podlegel raku na želodcu kot posledici razočaranja, ko je moral zaradi bankrota leta 1934 podjetje prepustiti premožnemu proizvajalcu pnevmatik Edouardu Michelinu, glavnemu upniku. Velika gospodarska kriza ga je pošteno udarila po žepu, za nameček je denar brezglavo zapravljal v igralnici, saj je bil odvisen od iger na srečo. Vsi, ki so ga poznali, pa dodajajo, da je v dolgove zabredel tudi, ker je bil predober do delavcev. Verjetno si ni nikoli predstavljal, kakšen gigant bo nekoč Citroën, kako zelo prepoznavni in zaželeni bodo ti avtomobili ter koliko sodobnih tehnologij bo v njih prvič predstavljenih. »Izpostavil bi samonosno karoserijo, ki jo je leta 1934 uvedel traction avant in je v velikoserijsko proizvodnjo vpeljal tudi prednji pogon, posamično vpete obese in še kaj. Naslednji mejnik je bil tovorni model HY, ki je lahko prevažal težo samega sebe, z drsnimi vrati je bil konceptualni predhodnik vseh kombijev. Leta 1955 pa seveda DS, po naše žaba. Avto s toliko inovacijami, da bi si upali trditi, da če bi želeli takšno revolucijo ponoviti, bi moral danes avto vsaj lebdeti, če ne leteti. Hidropnevmatsko vzmetenje, servo volan, kolutne zavore, luči, ki svetijo v ovinek. S tremi predrtimi pnevmatikami je vozniku generala De Gaulla ob atentatu uspelo pobegniti teroristom in mu rešiti življenje,« pojasnjuje Aleš Kranjčan, predsednik Citroën kluba Slovenije. A zgodba o avtomobilih z veliko začetnico se pri tem ne konča. AX je tako pred več kot 30 leti imel povprečno porabo le 2,7 litra, kot je danes ne doseže noben hibrid, xantia activa je hidropnevmatsko vzmetenje nadgradila do te mere, da v ovinku ni bilo nagibanja karoserije, pri losovem testu pa ima še danes najboljši rezultat, saj ga je prevozila z več kot 90 kilometri na uro. Za njo so na primer mclarni in porscheji…
Zgodba o začetkih znamke sega v obdobje po koncu prve svetovne vojne, ko se je André ukvarjal z idejo, da naredi avto. Všeč mu je bil štirikolesnik, pod katerega se je podpisal Jules Salomon, možakar, ki ga je spoznal v vojski. Štirisedežni štirivaljnik je bil ekonomičen s povprečno porabo 6,7 litra in maksimalno hitrostjo 64 kilometrov na uro, cena 7950 frankov pa je bila občutno nižja od konkurence. Poimenovali so ga type A, prvega pa predstavili 28. maja 1919. Po zaslugi marketinške kampanje, ko so med drugim javno objavili stroške popravil in cene rezervnih delov, kupcem pa so namenili posterje, so dobili naročila za 30.000 avtov, še preden je prvi zapustil tovarno. Tovarno so oglaševali kot najlepšo v Evropi in v njej priredili zabavo v čast Charlesu Lindbergu, ko je pristal v Parizu po poletu čez Atlantik. Najel je tudi Eifflov stolp, njegovo ime in logotip pa sta se svetila v 125.000 lučeh. S tem se je zgodba šele začela. »Citroënove odprave so v 20. in 30. letih minulega stoletja prvič pripeljale avtomobile v odročne dele sveta, Afriko in Azijo. Potovanja in avanture so rdeča nit znamke, tudi zato danes še vedno radi potujemo s starimi citroëni, saj so zanesljivi in niso tipični oldtajmerji, na katerih se v garažah nabira prah. Na družbenem omrežju lahko spremljamo družino Luo iz Londona, ki s svojim spačkom potuje okrog sveta,« zaupa Aleš Krajnčan in pojasni, da sta spaček in žaba danes več kot le avtomobila, saj sta simbola Francije, podobno kot bageta ali Eifflov stolp. S starodobniki te francoske znamke se vozi tudi sam. »Vozim diano, ki je spačkova sestrica, imam pa še model GS, ki so mu pri nas rekli mala žaba, in amija 8, s katerim se vozi žena. Ko sedem za volan diane, odprem streho, zaslišim dvovaljnik in zavoham bencin, se mi kar nasmeje. Težko je biti slabe volje v teh avtih. Nikamor se ti ne mudi, dopust se začne, ko sedeš v avto, ne ko prispeš na cilj.« Danes pa Citroën ni poseben zgolj zavoljo zanimivih starodobnikov, temveč tudi kot ena redkih znamk, ki jo vodi ženska – Linda Jackson. Kot da bi poslušali Andréja, čigar odnos do žensk je bil nekaj posebnega – vedno se je trudil, da jim je ugodil. Omogočil jim je porodniški dopust, zagotovil varstvo otrok in celo zasnoval avto, primarno namenjen njim.
