ZDA, PSG, NBA, FIFA, ABS, ESP... Da, vse polno je kratic na dobesedno vseh področjih, ki so se zaradi dolžine polnega imena tako prijele, da jih uporabljamo vedno in povsod. Jasno, naštevali bi jih lahko še v nedogled, a omenimo le eno – SM. To bržčas največkrat uporabljamo, ko je govora o sadomazohizmu, zagotovo pa jih ni malo ljubiteljev avtomobilov, predvsem francoskih in še posebej Citroënovih, ki ob omenjenih črkah zastrižejo z ušesi zaradi tega, ker se jim pred očmi nariše legendarni avto s prav takšno oznako: citroën SM.
Kakopak bi bilo tudi ob tem logično pomisliti, da SM predstavlja kratico. A niti ni nujno, da jo, vsaj uradno ta teza potrditve ni dobila. Sklepa pa se, da bi omenjena kombinacija lahko pomenila kratico za »Systeme Maserati« ali »Serie Maserati«, medtem ko drugi trdijo, da predstavlja »Sa Majeste«, kar bi se prevedlo v »njeno veličanstvo«. Kakorkoli, SM je najbolj znan kot SM, avto, ki so ga proizvajali med letoma 1970 in 1975. Odgovor, kaj v imenu počne Maserati, pa v nadaljevanju.
Nezemeljski predmet
Čeprav so prvi primerki SM proizvodne trakove torej zapustili leta 1970, njegovi začetki segajo še devet let dlje v preteklost. Takrat so pri Citroënu namreč zagnali tako imenovan projekt S, kar je bilo delovno ime za športno različico revolucionarnega avtomobila DS, po domače žabe. A ker je od začetka projekta do zagona proizvodnje torej minilo kar devet let, je vmes prišlo do številnih sprememb prvotnega načrta. Najpomembnejša je bila, da so leta 1965 sprejeli odločitev, da bo poznejši SM predstavljal povsem na novo zasnovan avtomobil, s čimer so opustili povezave z DS, za pomemben trenutek v razvoju pa velja tudi leto 1968. Takrat je pod lastniško okrilje Citroëna prešel Maserati, s čimer so Francozi dobili dostop tudi do motorjev italijanske znamke, ki so bili kot nalašč za projekt S. Končni rezultat je bil tako SM, luksuzni gran turismo s sofisticiranim Citroënovim vzmetenjem in Maseratijevim motorjem V6 s 177 konjskimi močmi (130 kW), ki so ga javnosti prvič razkrili na salonu v Ženevi leta 1970.
Tam je bil, preprosto rečeno, zvezda. Zunanjo obliko in splošno pojavo tega 4,9 metra dolgega lepotca je pravzaprav težko opisati lepše, kot ju je kmalu za tem urednik britanske avtomobilske revije Autocar Ray Hutton. »Celo v Franciji, kjer so vajeni izstopajoče oblikovanih avtomobilov, se za njim obračajo vsi, v španskih vasicah pa so ga prebivalci gledali s takim začudenjem, kot da gre za nezemeljski predmet, za vesoljsko ladjo. Dejansko je 'čudna' mešanica, tale SM. Mehansko vrhunski, preprostih, a izstopajočih linij, prekrasen, a funkcionalen... Prijateljica ga je opisala kot najbolj 'seksi' avto na svetu in sam se moram z njo kar strinjati,« je zapisal Hutton.
Znanilec novosti
SM pa je navdušil tudi številne druge strokovnjake, ki so izpostavljali kombinacijo udobja, odzivnega volana in odličnih zavor. Tudi najvišjo hitrost je imel z 220 km/h višjo od konkurentov. V reviji Popular Science so ob tem zapisali, da je imel SM najkrajšo zavorno pot izmed vseh avtomobilov, ki so jih kadarkoli testirali, v reviji Motorsport pa, da ima SM »zelo redko lastnost, in sicer, da je zelo prijazen avtomobil, v katerem je užitek sedeti pri vseh hitrostih«. Pri čemer so vsi še posebej izpostavljali neverjetno mirnost avtomobila pri visokih hitrostih, saj se je tudi pri 200 kilometrih na uro zdelo, da se avto vozi precej počasneje.
Velik pečat je v avtomobilski industriji SM pustil tudi s tem, da je v serijskem vozilu predstavil nekatere novosti, ki so se v industriji uveljavile šele desetletja pozneje. Nekatere je prevzel (in izpopolnil) od modela DS, denimo prilagodljivo vzmetenje, druge pa so bile popolna novost. Pri tem je bil najbolj izpostavljen servo volan, ki je bil pri nizkih hitrostih, denimo pri parkiranju v mestu, izredno mehak, pri visokih pa precej trši. Seveda je imel SM tudi nekatere minuse. Tako se ga je kmalu prijel sloves ne najbolj zanesljivega avtomobila, »krhke zveri«; pa ne zaradi kompleksnega sistema vzmetenja, temveč zaradi precejšnjih težav z Maseratijevimi motorji. Ko je Citroën leta 1974 bankrotiral in ga je prevzel Peugeot, so mnogi pričakovali, da bodo napake odpravili, namesto tega pa so leto pozneje zaradi vedno slabših prodajnih številk proizvodnjo ukinili; če so leta 1971 izdelali 4988 primerkov, so jih namreč leta 1974 le še 294. V vsem času proizvodnje pa je na ceste skupno zapeljalo 12.920 citroënov SM, pri čemer so bili vsi tovarniški trivratni kupeji, predelovalci, predvsem Henri Chapron, pa so jih predelali v unikatne različice. Še posebej so znani štirivratni kabrioleti, kakršna je bila verzija presidentielle, s kakršno so se s svojimi gosti, od papeža do kraljevih glav, po Parizu večkrat vozili francoski predsedniki, od Georgesa Pompidouja do Jacquesa Chiraca. Zelo dolg pa je tudi seznam znanih osebnosti, ki so bili lastniki te avtomobilske legende. Med njimi tako najdemo sovjetskega politika Leonida Brežnjeva, etiopskega cesarja Haileja Selassieja I. ali ugandskega diktatorja Idija Amina, pa nekdanjega basista Rolling Stones Billa Wymana, kitarista Carlosa Santano, nogometaša Johana Cruijffa ter ne nazadnje hrvaškega pevca Miša Kovača.
