Napet dialog se je odvijal avgusta 1944, ko so zavezniške sile izganjale Nemce iz Francije in je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo Pariz osvobojen. Von Cholitz je pred tem prejel Hitlerjevo povelje, da mora Pariz pred umikom zravnati z zemljo, kar bi pomenilo uničenje njegovega izjemnega kulturnega bogastva, vključno z Eifflovim stolpom, cerkvijo Notre Dame, Louvrom, številnimi drugimi muzeji, galerijami in mostovi. Švedskemu diplomatu je z izjemno diplomatsko spretnostjo na koncu uspelo. Medtem ko se je to poglavje bogate zgodovine Pariza odvijalo v popolni tajnosti, so bile vse oči svetovne javnosti v francosko prestolnico uprte v začetku junija 1940, ko so se nemške armade po padcu Belgije napotile na francoska tla. Malokdo je tedaj verjel, da bi izjemno močna vojaška sila, kakršna je bila takrat Francija, ob precejšnji pomoči sosednje Velike Britanije v vojaštvu lahko klonila, a na presenečenje vseh se je zgodilo ravno to. Nemci so Francoze in ves svobodoljubni svet ovili v črno, ko so 14. junija vkorakali v Pariz. Enajst dni pozneje je Francija podpisala kapitulacijo.
Pariz pred odločilnim bojem
Pariz, 13. junija, m. Pariz je ves zavit v gost dim zaradi požarov, ki so izbruhnili v več okrajih. Preseljevanje iz Pariza poteka v vsej naglici z ozirom na dejstvo, da je sovražnik že blizu. Dozdaj je Pariz zapustilo do 2,000.000 ljudi. Večina trgovin in hotelov je že zaprtih. Odprte so samo banke, ki izplačujejo denar na čeke ter menjajo debel denar za drobiž. Vsi vlaki, ki vozijo iz Pariza, so prepolni, prav tako tudi vse ceste, po katerih se vale nepregledne množice žensk, otrok in starčkov. Nad Parizom skoro neprenehoma krožijo nemška letala ter obstreljuje mesto. Francosko prestolnico pa brani protiletalsko topništvo, ki je delovalo vso noč in je bilo od večera do jutra videti sij ognja iz topovskih cevi.
Slovenski dom, 13. junija 1940
»Bitka, v kateri je treba vztrajati«
London, 12. junija. AA. (Reuter). Iz dneva v dan postaja srditejša bitka za Pariz. Vrhovno poveljstvo je dokazalo svojo sposobnost. Strategija generala Weyganda obstoji v tem, da se izčrpajo sovražne moči, pa če treba tudi z umikanjem naših čet. Medtem ko nove nemške oklopne edinice še dalje prihajajo v boj, francoski protinapadi zmanjšujejo njihovo silo. Zdi se, da se boj zdaj spreminja v bitko, pri kateri je glavno vztrajati. Napori, ki so jim izpostavljeni že osem dni francoski vojaki, so izredni. So gotova znamenja, po katerih se more sklepati, da so britanske pomožne sile imele dovolj časa, da so zavzele svoje postojanke. V tem kritičnem trenutku more imeti celo manjša rezerva odločilen vpliv za bitko. Iz vsega se vidi, da sta general Weygand in francoska vojska še dalje ohranila vso vero v zmago in da sovražnik še vedno naletava na vešče postavljeno obrambo v globino, ki ovira njegovo prodiranje. Nemci se morajo boriti za vsak kvadratni meter zemlje, pri čemer trpe resne izgube.
Jutro, 13. junija 1940
Pred nemškim ultimatom za vdajo Pariza
Berlin, 14. junija, o. United Press poroča: Iz pooblaščenih nemških krogov poročajo, da je treba vsak trenutek pričakovati, da bo nemško vrhovno poveljstvo poslalo po radiu ultimat, naj se Pariz uda, ali pa bo uničen. Če se Pariz uda, pravijo v nemških krogih, mu bo prihranjena usoda Varšave, kakor je bila prihranjena Rotterdamu. (…)
Slovenski dom, 14. junija 1940
Pariz v nemških rokah
Z vkorakanjem nemških čet v francosko prestolnico je Weygandov obrambni sistem, ki se je raztezal od Abbevillea ob rekah Sommi in Aisni do Rethela in od tam do Maginotove linije, obvladan in zlomljen. Pod silnim pritiskom nemških divizij so se francoske armade umikale proti Parizu, ki so ga v noči od četrtka na petek evakuirale. Francoske divizije se umikajo proti jugu, kjer bodo verjetno poskusile nov odpor na reki Loiri. V koliko sta ostali odporna moč in morala francoske vojske po vseh strahovitih bojih zadnjih osmih dni še trdni, bodo pokazali že dogodki prihodnjih dni.
Najtežji položaj je vsekakor za generalisima Weyganda na desnem krilu njegove vojske, kjer se je posrečilo Nemcem zabiti širok klin med Verdunom in Chalonom ter s tem nevarno ogroziti francoske obrambne črte v severnem delu Maginotove črte. V primeri z resnostjo položaja na tem odseku je padec Pariza bolj moralnega kakor strategičnega pomena, posebno še, ker je teren nemškega klina za prodiranje z oklopnimi in motoriziranimi edinicami prav prikladen. Francozi bodo sicer poskušali zamašiti luknjo, ki je nastala v tem odseku, vprašanje pa je, ali še razpolagajo s potrebnimi rezervami. Spričo takega položaja je razumljiv obupni klic predsednika francoske vlade Reynauda po pomoči iz Amerike, ki naj bi omogočila francoski vojski, da se zbere k novemu odporu. (…)
Jutro, 15. junija 1940
Pariz pod novim gospodarjem
Curih, 15. jun. z. Danes se je vrnil iz Pariza dolgoletni dopisnik »Neue Zürcher Zeitung«, ki opisuje v listu zadnje dneve v Parizu pred vkorakanjem nemških čet. V nedeljo popoldne se je že šušljalo v ožjem vladnem krogu in v poučenih vojaških krogih, da bo obramba Pariza opuščena. Kmalu so tudi v diplomatskih krogih zvedeli, da se bo vlada preselila iz Pariza. (…)
Parižani, ki so ostali v mestu, še kljub temu niso verjeli, da bi se mogli v mestu pojaviti Nemci. Šele potem, ko je začelo mesto zapuščati tudi vojaštvo in je prihajalo grmenje topov vedno bliže, so naposled uvideli, da bo Pariz zares menjal gospodarja. Ko je bilo naposled objavljeno, da bo Pariz prepuščen Nemcem, da se na ta način prepreči razdejanje, se je Pariz namah izpremenil v mrtvo mesto. Ulice so bile prazne, hiše zaprte in skoro povsod spuščene tudi zavese. Nemške čete, ki so vkorakale v mesto, je sprejel naravnost mrtvaški molk.
Jutro, 16. junija 1940
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
