Lažnjivec v zadregi!
V »katoliški« tiskarni izhajajoči »Slovenec« se je lagal, da je kanonik msgr. dr. Lampe tožil presv. ljubljanskega knezoškofa radi »veleizdaje«. Slučajno se je ta laž tako evidentno razkrila, da jo je »Slovenec« sam moral preklicati. V svoji zadregi pa je ravnal kakor je pri – zasačenih lažnjivcih običajno: Nadomestil je prvo laž z debelo novo lažjo. – Skrivnostno pripoveduje, da knezoškofa sicer ni tožil dr. Lampe, pač pa neki lajik, ki večkrat zahaja v Švico in je to izrabil za tožbo v Rim. Zlagano od prve do zadnje besede. Tudi ta laž, ki obsega najpodleje sumničenje, je vredna tistih poštenjakov, ki leto in dan zlorabljajo z nedosežno frivolnostjo »Katoliško tiskarno« za svoje lopovske namene.
Resnica, 18. maja 1918
Afera škofa Jegliča.
Vest, da je dunajski nuncij proti ljubljanskemu knezoškofu radi njegovega jugoslovanskega mišljenja uvedel cerkveno pravno postopanje, je vzbudila v ententi mnogo pozornosti. Dvignil se je vihar ogorčenja proti nunciju, češ da zatira škofa, ki je zvest prizadevanjem svojih bratov in katerega hoče prisiliti na izdajstvo svojega naroda, nadalje pa tudi proti zadržanju sv. stolice, ki da je dvoumna ter avstrofilskega mišljenja. Na Francoskem so šli še dalje in so že prerešetavali vzroke, ki da so napotili sv. stolico k zadržanju napram škofu Jegliču. Zato se je vatikan na podlagi vseh teh vesti obrnil brzojavno do nuncija za pojasnila o celi zadevi in na podlagi odgovora je potem konstatiral »Oservatore«, da so vse vesti izmišljene. (…)
Dvajsetletnico svojega višjega pastirovanja
slavi danes ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Knezoškof Jeglič spada med one cerkvene kneze, ki jih politiki označujejo kot bojevite. V zadnjih 20. letih je vojeval mnogo hudih in ostrih bojev z naprednim slovenstvom. O teh bojih bodo razpravljali kulturni in politični zgodovinarji, danes, ko ves narod brez razlike strank gori le za eno idejo, se nočemo spominjati časov bratomornega spora. Reči pa smemo eno: kakor smo slovensko napredno stvar branili vedno čistega srca in poštene misli, tako smo se naučili v knezoškofu drju Jegliču spoštovati moža odkritega, poštenega značaja, moža ki je storil vedno to, kar mu je velevalo notranje prepričanje. Ta mož se je v usodnem trenutku za naš narod postavil z občudovanja vrednim pogumom v prve vrste bojevnikov za narodno stvar in vztraja navzlic vsemu pritisku, navzlic najgršim napadom in intrigam na mestu, kamor ga je klical notranji glas narodnega srca, ga postavilo prepričanje, da je spas našega naroda le v Jugoslaviji. Tako je postal knezoškof dr. Jeglič eden izmed najzaslužnejših jugoslovanskih mož in ves narod brez razlike prepričanja spoštuje in ljubi v njem svojega velikega rodoljuba. Ob dvajsetletnici višjega pastirovanja se spominjamo velikih narodnih zaslug ljubljanskega knezoškofa in iskrene so čestitke, ki jih napredno slovenstvo in jugoslovanstvo izreka najpopularnejšemu cerkvenemu knezu slovanskega juga. Ad multos annos!
Slovenski narod, 22. maja 1918
Doma in po svetu
Doma je najzanimivejši dogodek ta, da je nekdo, ki ga nam niso imenovali, pa če bi ga tudi bili, bi njegovo ime raje zamolčali, tožil ljubljanskega škofa naravnost v Rim papežu. Tak človek mora biti s popolno slepoto udarjen, če ne vidi nad vsako sumnjo vzvišenega škofovega delovanja, ki se použiva v delu za Boga in ljudstvo, ki vse žrtvuje, da bi svoji čredi pridobil srečno domovino tostran in onstran. (…) Seveda je Rim to ukrenil, kar se je edino moglo pričakovati: tožba se mu toliko pomembna zdi, da se mu niti preiskovati ne zdi potrebno, ali ima sploh vsaj videz upravičenosti, to se pravi: tožnik je na celi črti pogorel.
Ilustrirani glasnik, 23. maja 1918
Ljubljanski škof dr. Jeglič aretiran
Washington, D. C. 23. maja. – Aretacija dr. Anton Bonaventure Jegliča, ljubljanskega knezoškofa, je povzročila veliko potrtost v dunajskih političnih krogih ter obenem tudi pravi upor na Slovenskem, – pravi ugotovilo, ki ga je objavil danes srbski tiskovni urad.
Slovenci se prav posebno jeze na papeža, – tako se glasi nadalje v poročilu – ki je na prošnjo dunajske vlade poslal svojega nuncija, da preiskuje krivdo ljubljanskega knezoškofa, katerega dolže, da je v zvezi z jugoslovanskim gibanjem.
Papež ga je spoznal krivim ugajanja aktivne politike za združenje vseh Jugoslovanov s Srbijo na čelu. (…)
Dr. Jeglič je trden pristaš te stvari in to dejstvo ustvarja podlago za intervencijo papeža ter aretacijo knezoškofa, ki je bil prej predstavitelj avstrijske politike ter član gosposke zbornice na Dunaju.
Glasilo K.S.K jednote, 29. maja 1918
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.
