Elektrarna na Ljubljanici
je prizadela »Narodu« veliko jeze. Vsak pameten človek, ki prečita razloge deželnovladne razsodbe, mora reči, da je sploh nemogoče drugače soditi. »Narod« pa napada vlado in deželni odbor. S tem pa liberalna stranka, ki je odgovorna za vodo Ljubljane, ravno ljubljanskemu mestu prav slabo služi, kajti tega naj si liberalci vendar ne domišljajo, da si bodo s svojimi psovkami pridobili kakšne simpatije pri višjih oblastvih. V interesu ljubljanskega mesta bi bilo, da bi za mestno gospodarstvo odgovorni krogi ubrali tako pot, ki bi dovedla do rešitve električnega vprašanja, ki bi bilo kolikortoliko ugodno za ljubljansko prebivalstvo.
Slovenec, 23. maja 1913
Elektrarna na Ljubljanici.
»Civis romanus sum,« je dejal ponosno vzravnano Rimljan; »smo pač na Kranjskem«, zaškripljemo z zobmi, kadar hočemo označiti prijetnosti kranjskega deželanstva v eri, ko uganja v naši deželi orgije klerikalno-vladni konkubinat. (…)
V spominu nam je bil pač še prizor, ko je deželni predsednik slovesno zaprisegal sedanjega župana in mu v obširnem nagovoru slikal težke in važne naloge, katere ima vršiti mestna občina. Eno leto po tem na govoru se je zgodilo, da so soglasno odobrile tri stranke v strankarsko razdrapanem občinskem svetu vse korake, katere je storil župan, da pridobi občini prepotrebno vodno silo na Ljubljanici. (…)
Kak živ interes ima ljubljansko mesto na tej zadevi, to je bilo v našem listu že ponovno pojašnjeno, o tem se je govorilo v občinskem svetu, na zborovanjih, shodih, o tem so celo pisali nemški listi, kateri so sicer v političnem oziru vse prej kakor naklonjeni večini ljubljanskega prebivalstva. (…)
Toda sedaj prileti poleno. Smo pač na Kranjskem! Kot konkurent je nastopil deželni odbor pod pretvezo »velikopoteznosti«. Ni ga vodila pri tem le strast po monopolu, ki ga skuša ustvariti pri vseh kranjskih vodnih silah, iz njegovega ravnanja se more sklepati, da mu gre za mnogo več! (…)
Razsodba deželne vlade pravi: »Narodnogospodarski pomen te male naprave s svojo nestalno vodno silo za mestno občino ni znaten, ker bi vodnoelektrična naprava prej (!) ali pozneje (!) potrebi nič več ne ustrezala, tako, da bo treba iskati ojačbe, ki se bo, ker ni druge razpoložne vodne sile, mogla dobiti samo z istočasnim obratom, eventualno s povečanjem parne elektrarne. Tako bo parna elektrarna, da zadosti potrebi ljubljanskega mesta po električnem toku, tvorila vedno glavno električno napravo ter presegala pomen vodnoelektrične naprave. Taka okoristitev vodne sile pa ni niti vodnogospodarsko, niti narodnogospodarsko koristna in je ni dovoliti, kadar je boljša okoristitev vodne sile možna in nameravana.« (…)
Slovenski narod, 27. maja 1913
Elektrifikacija Slovenije.
Dne 29. julija se je vršila v Celju konferenca Falske družbe ter občinskih in industrijskih interesentov. Falska družba pravi, da producira sedaj s tremi turbinami okolo 30.000 P. S. elektrike. Če napravi še dve turbini, se dvigne to število na 45.000 S P. Načelno se je sklenilo, da pristopijo okoliši, ki bi porabljali elektriko Falske družbe delniške odseke. Za celjsko kotlino bi rabili glavnico 22 milijonov kron. Elektrarna bi mogla preskrbovati Maribor, Celje, Ljubljano in Zagreb z okolicami. Problem za Celjsko okrožje se namerava izvesti do konca leta 1921.
Naprej, 8. avgusta 1920
Elektrifikacija zapadnega dela Jugoslavije
V torek, dne 29. maja je imel g. prof. dr. Vidmar v ljubljanskem klubu pred izbrano gospodo – raznimi gg. inženirji, zastopniki industrij, javnimi faktorji – zanimivo predavanje o gornjem velevažnem vprašanju.
Z velikim državnim posojilom dosežeta Fala in Trboveljska elektrifikacijo Zagreba in južnih krajev, kar sta po mnenju predavatelja že več leta brezuspešno poizkušali. Nihče pač ne investira rad svojega denarja, če ima priliko, da ga dobi drugje zastonj.
Da bo dobiček velikih elektrarn mastnejši, naj bi se po predlogu g. profesorja oblastva odpovedala davkom. Mi razumemo to tako, da bi se garantiralo našim ljubim »tujcem«, ki predstavljajo večino delničarjev v prizadetih družbah, nemoteno eksploatacijo dveh tretjin banovinskega ozemlja. (…)
Naj nam g. profesor ne zameri naše nestrokovnjaško razumevanje njegovih izvajanj in če smo se zmotili in nismo kot lajiki stvari pravilno razumeli, upam, da nam bo v interesu vsaj nas ubogih davkoplačevalcev svoje predvajanje poljudneje raztolmačil.
Delavska politika, 9. junija 1934
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
