Dimnik v Trbovljah je visok 360 metrov in je tako najvišji dimnik v Evropi in najvišja zgradba v Sloveniji. Njegova višina pa je magnet za mnoge plezalce, ki si želijo nanj povzpeti, kljub temu da je vzpon nanj prepovedan. Ekstremni športniki se sicer zavedajo, da bi le en napačen gib za njih lahko imel usodne posledice, vendar jih to ne ustavi. Želja po uspehu in dokazovanju je močnejša od prepovedi in so se tako pripravljeni izpostaviti še tako visokemu tveganju. »Plezalci po svetu hodimo z odprtimi očmi in če vidiš zanimivo steno, spomenik ali kaj podobnega enostavno želiš to preplezati, tudi če je prepovedano. Gre tudi zato, da če veš, da je nekaj prepovedano, se pojavi nek nov faktor strahu, ki plezanju daje še dodaten čar,« je svoje razmišljanje strnil plezalec, ki je zaradi svojega občasno ilegalnega početja želel ostati anonimen.
Svojega početja, za razliko od nekaterih, nikoli ne objavlja javno, saj bi se s tem spravil samo v težave. Glede na veliko število novih videov na spletni platformi Youtube pa očitno trboveljski dimnik privlači zelo veliko adrenalinskih odvisnikov iz vsega sveta. Posnetki, ko človek nezavarovan na 360 metrih višine pričaka sončni vzhod, so fascinantni, a zelo nevarni.
Če ne bi vedel, da zmorem, tega ne bi počel
Pogosto se nam pri plezanju pojavlja vprašanje, zakaj nekaj preplezati nezavarovan, če to ni potrebno. Tudi primer plezanja na trboveljski dimnik spada v to kategorijo, saj se je bilo nekaj časa nanj moč povzpeti tudi z dovoljenjem podjetja HSE Trbovlje, ki je odgovorno za upravljanje z dimnikom. Za vzpon je bil odgovoren Matjaž Macerl, ki je takrat v podjetju odgovarjal za strojno področje in varnost ter zdravje pri delu. Za vzpon si se moral najaviti in imeti ustrezno opremo, podpisati si moral izjavo o plezanju na lastno odgovornost in plačati »vstopnino« 40 evrov, nato pa se je vzpon na vrh najvišjega dimnika lahko pričel. Danes takšen vzpon ni več mogoč. Obiskovalce pričaka opozorilo, da je gibanje na celotnem območju brez dovoljenja lastnika prepovedano. Glede na število posnetkov ilegalnih vzponov pa se to še vedno množično dogaja.
Zanimalo nas je, kako na to gledajo v HSE Trbovlje, zato smo se obrnili na direktorja podjetja HSE Trbovlje Ervina Renka in mu zastavili nekaj vprašanj. Kljub naši vztrajnosti in želji po informacijah, kako danes v podjetju skrbijo za varovanje dimnika, kako preprečujejo ilegalno plezanje in zakaj ni več organiziranega varovanega vzpona na dimnik in kakšne so kazni za tako početje, smo na odgovore čakali zaman.
»Vsi se zavedamo tveganja, ko plezamo nezavarovano. Vendar je to tista dodatna draž, ki od tebe zahtevno popolno koncentracijo, enostavno uživamo v tem. Res je, lahko narediš eno majhno napako in izgubiš življenje, vendar sem vsakič, ko se odpravim plezat nezavarovan, popolnoma prepričan v svoje zmožnosti. Če bi za trenutek podvomil, da mi ne bi uspelo, ne bi začel plezati,« je o tveganju in nevarnosti prostega plezanja še povedal naš sogovornik, ki ga plezanje na trboveljski dimnik ne zanima, saj se mu vzpenjanje po lestvi enostavno ne zdi dovolj velik izziv. Po njegovem mnenju je to bolj za adrenalinske užitkarje, plezalci pa raje najdejo izziv v stenah in bolj zahtevnih smereh.
»Vsi, ki plezamo tudi po prepovedanih smereh to delamo za lastni užitek, za tako početje je tudi težko dobiti sponzorja. Posnetki javni postanejo le zato, ker se stvari velikokrat dogajajo na javnih krajih, kjer danes vedno nekdo snema. Če pa plezalec sam objavi posnetek, ker se z njim želi dokazovati, pa to ponavadi naredi dolgo za tem, ko je video dejansko nastal«.
