Konec letošnjega oktobra se je na grebenu med Mrzlo goro in Mrzlim vrhom nad Okrešljem zgodila gorska nesreča, v kateri so intervenirali celjski gorski reševalci. Eden od gornikov je izgubil življenje, drugi, Branko Povše, pa se je po tem tragičnem dogodku odločil, da se celjskim reševalcem na poseben način zahvali za njihovo požrtvovalno delo. Kot uradni organizator vzponov na Trboveljski dimnik, ki s 360 metri velja za najvišjega v Evropi, jih je preteklo soboto povabil, da se nanj povzpnejo.
Neprecenljiva pomoč
Dvanajst gorskih reševalcev v plezalni opremi, s čeladami in rokavicami na rokah se tokrat ni odpravilo na novo intervencijo, iz rok spustilo dela, vstalo izza mize in odšlo v težke vremenske razmere. V sproščenem vzdušju so stopali drug poleg drugega in prav nič jim ni bilo treba drveti, le smeh in šale so se širili vse do podnožja Trboveljskega dimnika, kjer se človek resnično zave njegovih razsežnosti.
Tam je Branko razložil nekatere podrobnosti glede vzpona, od tega, da lahko po lestvi med enim in drugim podestom plezata le dva posameznika, do tega, da so na celotni višini dimnika tudi štirje bivaki, od katerih so že trije očiščeni. Potem se je zahvalil gorskim reševalcem, ker so priskočili na pomoč njemu in njegovemu pokojnemu soplezalcu. »Veseli me, da obstajate, da se lahko človek v nesreči obrne na vas. Vaša pomoč je neprecenljiva,« jih je nagovoril pred vzponom na trboveljskega orjaka.
Branko Povše se je tokrat na Trboveljski dimnik povzpel sedmič, prvič pred štirimi leti, ko se je na trda tla vrnil tako navdušen, da je želel svoje občutke deliti tudi z drugimi ljubitelji gora in gorskih športov. Sledilo je poskusno obdobje, ko se je na dimnik povzpelo nekaj ljudi, a zdaj tam potekajo le delovne akcije in za turistične namene vzpon uradno ni mogoč.
»Seveda tudi ne more vsak turist na takšen dimnik, to niso stopnice ali dvigalo, gre za plezanje. Vzpon na tako visok dimnik je za nekoga, ki živi aktivno življenje, ima plezalno varovalno opremo in je star nad 18 let. Za mlajše vzpon niti ni mogoč, čeprav bi bil državni prvak v plezanju,« je razložil Branko Povše, ki je tisti, ki dokumentira vzpone na dimnik in sprejema prijave za naslednje.
»Če želi kdo na dimnik, mora počakati, da bodo mogoči tudi uradni vzponi. Zdaj imam prijavljenih že dvesto ljudi, z njihovimi kontaktnimi podatki in z informacijami o tem, kaj so po poklicu in s čim se ukvarjajo. Večina jih je gorskih vodnikov, reševalcev, policistov in plezalcev. Na dimnik si želi res veliko ljudi, zato sem prijave ustavil, saj bi jih lahko zbral tudi tisoč,« je povedal Branko. Idej, kako čim bolj izkoristiti najvišji evropski dimnik, ki seveda ne deluje več, Branku ne manjka, a za njihovo uresničitev bo treba še počakati. Da se nekatere stvari uredijo in napoči pravi čas, je pojasnil.
Križi in težave
Medtem so metri pod tlemi izginjali, ostajalo je vedno manj prečk, za katere je treba poprijeti, telesa so bila vedno bolj ogreta, zgornjo polovico dimnika je obsijalo sonce in nato zapihal hladen veter. Zadnji metri so postali polni pričakovanj, dokler nismo stopili na vrh in so se ta polegla. Razgled je segel prek Posavskega hribovja do Kamniško-Savinjskih Alp, senca dimnika je padala na okoliško pobočje, veter je močno in mrzlo zavijal okoli dimnika, da je bilo treba poiskati zavetrje. Prostora tam gori ni veliko, v ozkem pasu je mogoče obkrožiti dimnik in se po nekaj skobah povzpeti še na skrajni vrh, od koder zazeva v nas globoka praznina notranjosti dimnika.
Toda tako kot v gorah se vzpon na vrhu dimnika ne konča, po 1400 prečkah se je treba spustiti še pod njegovo podnožje, kar je telesno res manj naporno, a previdnost tudi pri sestopu ne sme popustiti.
»Že ko sem prvič slišal, da je mogoče splezati na dimnik, sem si želel gor, zato sem priložnost, ko se je ta pojavila, seveda izkoristil. Občutki so bili lepi, prav tako razgled,« je razložil Brane Povše, ki je že 39 let med gorskimi reševalci, zdaj pa tudi predsednik PD Celje Matica, za katerega letošnje leto ni bilo najlažje. Novembra je društvu zgorela koča na Okrešlju (pred dvema letoma že koča na Korošici), pretekli teden pa so neznanci vlomili v zavetišče GRS na Okrešlju in odnesli za več kot 4000 evrov opreme, ki jo reševalci uporabljajo za reševanje ljudem v nesreči. To za celjske reševalce pomeni še en velik udarec, saj se soočajo s pomanjkanjem finančnih sredstev.
»Težko je verjeti, da ljudje kradejo tistim, ki pomagajo drugim, to je podlo,« je zadnji dogodek komentiral reševalec Danijel Žagar, ki upa, da bodo občinske oblasti vendarle radodarnejše pri darovanju sredstev gorskim reševalcem. »Od 33 občin, v katerih interveniramo, dobimo donacije le iz treh,« je poudaril.
Z vzponom reševalcev na Trboveljski dimnik je želel Branko Povše opozoriti tudi na vse križe in težave, s katerimi se soočajo celjski reševalci in planinci. Kajti koča na Okrešlju ni bila pomembna postojanka le za planince, alpiniste, reševalce, to je bila točka, zaradi katere se je veliko turistov peljalo skozi Savinjsko dolino, je poudaril Brane Povše ter dodal, da so trenutno v fazi iskanja idejne rešitve in zbiranja sredstev za kočo. »Močno si želimo, da bi v prihodnjem letu postavili že novo kočo. A to so želje,« je vzdihnil.
Edinstvena zahvala
Gorski reševalci dobijo za svoje delo različne zahvale ponesrečencev in njihovih svojcev. Včasih v obliki besed, pisem, včasih so to tudi podarjena finančna sredstva, kot se je zgodilo v primeru pokojnega z grebena Mrzle gore. Potem pa se enkrat zgodi tudi tako drugačna in edinstvena zahvala, kot je vzpon na Trboveljski dimnik. »To je za nas čast, da nas ljudje spoštujejo in so nam hvaležni za naše prostovoljno delo. In res lepa gesta,« je dejal Gašper Knez, vodja inštruktorjev GRS Celje.
»Po navadi se nam drugi zahvaljujejo, a tokrat se moramo mi zahvaliti Branku. Kar je danes naredil za nas, mu ne bi bilo treba narediti, saj ničesar ne pričakujemo v zameno za svoje delo. Toda ob takih trenutkih nam je res toplo pri srcu,« je priznal Matej Špeh, ki je bil med tistimi reševalci, ki so sodelovali tudi pri reševanju Branka in njegovega soplezalca z grebena Mrzle gore.
Potem je povedal zgodbo, ki jasno opiše srčnost mož, ki rešujejo življenja v gorah. Nekoč je reševal dva Angleža, ki sta zašla na poti proti Kamniškemu sedlu in obtičala v težkem svetu v območju Kotličev. Ker se je to zgodilo v času dopustov in je bilo na voljo le malo reševalcev, se je brez pomišljanja odpravil na akcijo, čeprav je bil ponoči dežurni v službi in tako namesto ob desetih prišel na delovno mesto ob enih zjutraj. »Ko je nadrejeni izvedel, da sem zamudil, ni bil najboljše volje,« je bil neposreden Špeh. »A sem mu razložil, da če bi se kaj pokvarilo v podjetju, bi lahko jaz mirno spal, če pa bi se kdo od njiju tam zgoraj ubil, ne bi mogel. Še enkrat bi storil enako,« je odločno povedal.
