Etično načelo takšne solidarnosti je seveda plemenito, toda njegovo navajanje ob pokojninskem sistemu je žal le dimna zavesa za resnični problem: ko so bili izropani in uničeni viri rentnega dohodka, takoj po drugi svetovni vojni, je ugledni katoliški profesor, teolog in sociolog Oswald von Nell-Breuning ugotovil, da je rentni sistem financiranja možno nadomestiti le s shemo, ki jo sicer poznamo pod imeni »piramidni sistem«, »Ponzijeva shema«, »veriga svetega Antona«: prispevki vplačnikov se ne spreminjajo v vire rentnega dohodka, temveč se takoj, še sveži, delijo tistim, ki so na vrsti. Da bi ta sistem lahko uveljavili, ga je bilo treba oviti s primernim etičnim načelom, to pa je bila ravno »medgeneracijska solidarnost«: vi, ki vstopate kot vplačniki, bodite solidarni s tistimi, ki izstopajo in postajajo prejemniki.
Avtor te rešitve je moral vedeti, da tak sistem funkcionira samo tako dolgo, dokler je vplačnikov mnogo več kot izplačevancev; morda je verjel, da je kapitalistična rast večna. A ko se je pokazalo, da se škarje zapirajo, so začeli pozivati vplačnike, žrtve uničenja rentnega sistema, naj oni poleg rednih vplačil zdaj še sami z dodatnim vplačevanjem poskrbijo za nov »steber«, namesto da bi politika poskrbela, da bi iz povečanega družbenega bogastva nastali novi viri rente. Dokler ne bo učinkovitih ukrepov v tej smeri, bo problem nerešljiv. Na to je ob osamosvojitvi opozarjal profesor Ribnikar, a je tedaj naletel na gluha ušesa.
A neoliberalizem je vmes podrl mnogo možnosti za rentne vire. Eden klasičnih je bila stanovanjska gradnja: tudi majhen dobiček pri stanarini je bil dober vir za rente; podobno velja za lokale, garaže ipd. A to je bilo prepuščeno pogoltnosti privatnega bogatenja. Ameriški pokojninski skladi so se prvi spravili kot kobilice (primerjava izvira od nekdanjega predsednika nemških socialdemokratov Franza Münteferinga) nad evropska podjetja, jih »očistili« in potem ogrizke prodali naprej ter to postavili za zgled tudi drugim skladom. O etični dopustnosti takega ravnanja solidarnostnih skladov kdaj drugič.
V razpravah o pokojninski reformi se dostikrat sklicujejo tudi na Bismarcka, a po krivici. Po Bismarckovem sistemu, ki je veljal tudi v kraljevini Jugoslaviji, sta obstajali dve vrsti pokojnine: renta v privatnem gospodarstvu, penzija pri državi. Država kot delodajalec ni vplačevala v penzijske fonde, temveč je jamčila, da bo svojim upokojencem plačevala penzijo (po penzijskih razredih, doseženih med službo) iz davčnih virov. V povojni Jugoslaviji se je ta sistem spreminjal, pokojnino so dodelili mnogim skupinam ne glede na vplačano delovno dobo: služkinjam, ki so dobivale samo denar na roko, umetnikom, različnim zaslužnikom ipd. Pokojnine so s tem dobile značaj »podpore ostarelim«, in predstava, da gre za »socialni transfer«, še danes straši v nekaterih glavah. Kasneje so se takšna izplačila brez predhodnih vplačil nadaljevala, marsikaj se je v tem smislu zgodilo tudi še po osamosvojitvi. Država je danes dolžna še marsikaj postoriti, denimo poskrbeti za čiste račune in sanirati finančne posledice »ekonomsko« motiviranega prezgodnjega upokojevanja ter »beneficiranih delovnih dob«. Njeni finančni prispevki še malo niso dobrodelnost, tudi če so resnični socialni transferji med njenimi obveznostmi.
Ko torej pravniki najbrž upravičeno kritizirajo nekatere rešitve, naj v vsem ostanejo na trdnih tleh, brez Nell-Breuningove nebuloze. Samo to sem hotel pripomniti.
Božidar Debenjak, Ljubljana
