Ugibanj, kdo bo v času krize, v kateri se je zaradi finančne luknje in neurejenih odnosov znašlo Društvo slovenskih pisateljev (DSP), prevzel predsednikovanje, je konec. Svoj mandat sta v zadnjem letu predčasno končala tako Ivo Svetina, ki naj bi odšel iz osebnih razlogov, kot tudi Aksinja Kermauner, ki je po sedmih mesecih odšla zaradi nestrinjanja »z odnosom, ki ga država izkazuje do društva, saj bi to za normalno delovanje potrebovalo še enkrat toliko sredstev«. Na čelu DSP je tako po novem pisatelj in publicist Dušan Merc (1952), ki bo društvo vodil do decembra 2020.
Pisatelj, ravnatelj, pisatelj
Merc, ki je bil več kot trideset let ravnatelj osnovne šole Prule, vmes pa je napisal več kot ducat romanov in zbirk kratke proze, javnosti seveda ni neznan. Ne le, ker se je v svojih kolumnah in pogosto razvpitih medijskih izjavah večkrat oglašal z radikalnimi stališči, predvsem na področju šolstva. In ne le, ker je med drugim na državnozborskih volitvah leta 2011 kandidiral tudi za poslanca na listi LDS. Tudi zato, ker je bil za svoje pisateljevanje večkrat nominiran za kresnika in nagrado Prešernovega sklada.
Bralci so se z njim spoznavali vse od prvenca Galilejev lestenec (1996), kjer se je že izkazal kot nadroben opazovalec človekovih vzgibov, pa Sarkofaga (1997), kjer je razvijal tematiko odnosa med totalitarnim sistemom in posameznikom. Tudi roman Jakobova molitev (2003) priča o v vojni izgrajenem etosu, ki je ponujal nov vpogled v čas druge svetovne vojne pri nas. Dantejeva smrt (2007) se denimo temeljito posveča posameznikovi intimi, v Ne dotikaj se me (2010) je prevpraševal meje ljubezensko-eksistencialnega romana, v Pedagoškem triptihu (2011) se je prvič literarno lotil šolskega sistema, učiteljstva in pedagogike. Njegov najnovejši, lanski roman Slepe miši (2018) je delno dokumentaren, pisec v njem med drugim preigrava mejo med resnico in fikcijo.
Vse naloge so prednostne
Izkušenj torej zdaj upokojenemu Mercu – edinemu kandidatu za predsedniško mesto v društvu, ki si mora nujno spet povrniti javni ugled – ne manjka. Spomnimo, v DSP so večkrat glasno razmišljali, da zdaj nemara bolj kot predsednika iz pisateljskih vrst potrebujejo kriznega menedžerja. Morda vidijo avtorji v Mercu oboje, izvoljen je bil namreč s 101 glasom od skupno 309 članov društva, kar je dober rezultat.
Ob izvolitvi je povedal, da prednostne naloge ne obstajajo, »zaporedje bi bilo možno, če ne bi bilo izpričane take krize«. Namesto tega vidi več vzporednih, ki jih je nujno treba opraviti. »Prepričan sem, da je kriza izzvana in pravzaprav ni prava kriza. Finančno društvo s svojimi projekti deluje kakovostno,« meni. Težava so materialne dobrine DSP, torej nepremičnine, »za katere si nekateri predstavljajo, da so njihova last«, ter društvena komunikacija. Ker je pisateljeval ob redni zaposlitvi, ni bil v socialni stiski, a za mnoge starejše člane z minimalno pokojnino bi morali bolje poskrbeti, nemara v prihodnosti tudi z vzpostavitvijo socialnega fonda, je še sklenil. »Sprejem v društvo je bil zame nekoč čast, še vedno bi morala biti za vsakega pisca. Pričakujem, da bo DSP del civilne družbe in pritiska na oblasti, predvsem ko postane politika preveč samopašna, kar se hitro zgodi.«
