Niti najmanjšega dvoma pa ni o tem, kdo je po njih najglasnejši in se najbolj baha in najbolj smeje. To je – kdo drug kot on! – Nigel Farage. Razvpiti evrofobni ponovno izvoljeni evroposlanec in desničarski populist, ki pravi, da se bo nerad vrnil v evropski parlament, v katerem sedi res bolj malokrat, že deset let, in se kljub vsemu hrupu proti EU ne brani evroposlanske plače. Ostal bo, zatrjuje, samo do 31. oktobra. Na evropskih volitvah v Britaniji je zmagala njegova brexitska stranka, ki jo je registriral pred manj kot štirimi meseci. Kaj takega se v politiki še ni zgodilo, res pa je, da je njegova nova brexitska stranka reciklaža njegove stare stranke UKIP. In da so se volilci stranke »preselili«. Sledili so Farageu, ki jim še vedno ne ponuja nič drugega kot nesporazumno ločitev od EU. Brexitska stranka ni dobila veliko več glasov, kot jih je UKIP na prejšnjih volitvah.
Njegov politični apetit se je vseeno čez noč povečal, saj grozi z naskokom na Downing Street 10 oziroma reprizo zmage stranke Brexit na predčasnih parlamentarnih volitvah, ki so samo še vprašanje časa in se obetajo še pred nočjo čarovnic. Farage trdi, da njegova zmaga na evropskih volitvah pomeni, da je spet aktualna nesporazumna ločitev od EU. Narobe. Nesporazumni brexit kot opcija je spet aktualen zaradi napovedanega odstopa Mayeve, saj med večino kandidatov za njenega naslednika prevladujejo trdi brexitirji. Tudi oportunistični favorit Boris Johnson je zdaj med njimi.
Največja »zgodba« minulih evropskih volitev v Britaniji pa ni Farageeva, ampak velik uspeh liberalnih demokratov in drugih protibrexitskih strank, ki si prizadevajo za nov brexitski referendum, tako imenovani ljudski glas. In za preklic brexita. Protibrexitske stranke so dobile skupaj dobrih štirideset odstotkov glasov, stranki, ki se zavzemata za nesporazumni brexit, pa pet odstotkov manj. Evropske volitve niso prinesle mandata za nesporazumni brexit, ki ga zagovarjajo Farage in desnica v konservativni stranki. Veliko in največ je odvisno od laburistov, katerih vodstvo je hotelo sedeti na dveh stolih, probrexitskem in protibrexitskem, in so samo pogojno podpirali nov referendum, kar se jim je maščevalo. Zasedli so tretje mesto. Najbolj pa se je brexitska nejasnost maščevala vladajočim konservativcem, ki so zasedli komaj peto mesto, z najslabšim volilnim izidom po 185 letih. To, kar je najbolj neverjetno, je, da se je na evropske volitve podalo samo okoli 37 odstotkov volilnih upravičencev. Prav gotovo preostalim 63 odstotkom ni vseeno, ali bodo odšli ali ostali v EU? Ali pač. Ker so presiti brexitske zmešnjave. Kakorkoli obračamo številke in odstotke izida evropskih volitev na Otoku, je glavna ugotovitev, da so Britanci brexitsko še vedno zelo razklani na dvoje. Politiki ne bodo našli izhoda iz brexitskega labirinta. Ker preveč mislijo nase in so preveč preračunljivi. Na edinem možnem izhodu brexitskega labirinta (če ga bodo našli) piše: nov brexitski referendum.
