Evropske volitve: 28 usod, zlitih v eno

Staro celino je včeraj očitno tudi na vseevropski ravni doletela usoda, ki jo posamezne članice EU na nacionalni izkušajo od zadnjih evropskih volitev leta 2014. V tem času se je v Italiji, denimo, na oblast prvič zavihtela populistična koalicija Lige in Gibanja petih zvezd, klasično desnico je povozil Salvini, demokratska stranka pa celi rane in sestavlja razbite vrste. V Španiji so tradicionalno prevlado Ljudske stranke in socialistov z leve in desne začeli spodjedati Podemos, Ciudadanos in skrajno desni VOX. V Franciji je v tem času Macronova sredinska Naprej republika odpihnila nekdaj prevladujoče socialiste in republikance. V Nemčiji sta obe veliki stranki na volitvah 2017 izgubili približno petino sedežev ob vzponu skrajne desnice. To so le štiri od najštevilčnejših držav EU (Velika Britanija je zdaj zelo specifična), a tudi v mnogih zunaj tega kroga – še najbolj presenetljivo tudi skandinavskih – peša dominacija starih strank in se povečuje drobljenje političnega prostora. Zdaj se enako dogaja na evropski ravni in to je logično: volitve v evropski parlament niso zares vseevropske, ampak so seštevek volitev v vsaki državi članici posebej. Iz te enačbe je torej nemogoče izvzeti odločanje volilcev na podlagi razmer, voditeljev in problemov doma – le da je zavzetosti za odločanje bistveno manj, na kar kaže volilna udeležba. Da je morda presegla 50 odstotkov, je bolj slaba tolažba ob vsej dramatičnosti, ki so jo skušali tokratnim volitvam pripisati.