V mestu, naravi ali na vrtu nas obdajajo cvetoča drevesa in barvno grmičevje, zacveteli so popki rož, zreli so tudi že nekateri plodovi zelenjadnic. Pridelka na vrtu bo vse več, na žalost pa je vse več tudi tujerodnih invazivnih rastlin, ki se pojavljajo na naših obdelovalnih površinah, kjer ogrožajo biotsko raznovrstnost. Uredba Evropske unije iz leta 2015 določa, katere invazivne rastline ogrožajo pestrost življenjskega prostora. Te ne škodijo samo biodiverziteti sami po sebi, ampak posledično negativno vplivajo tudi na gospodarstvo in zdravje ljudi.
Nekatere zelo problematične, druge se zgolj bujno razraščajo
Tujerodne rastline so vrste, vnesene na območja zunaj predelov naravne razširjenosti oziroma območij, ki bi jih lahko dosegle z naravnim razširjanjem brez človekovega vpliva. Na ministrstvu za okolje in prostor med invazivne tujerodne rastline, ki jih je strogo prepovedano gojiti ali prodajati, uvrščajo: ameriški lizihiton, brazilski rmanec, čilensko gunero, kudzu, orjaški dežen in številne druge, nam večinoma eksotične rastline. Poleg tega opozarjajo tudi na mnoge, katerih gojenje predvideva blažje pravne posledice. Med njih spadajo: ambrozija, japonska medvejka, octovec in tudi precej razraščena sirska svilnica, ki jo zaradi videza plodu poznamo tudi pod imenom papagajček. O njej smo se posvetovali z dr. Jernejem Joganom z biotehniške fakultete: »Sirska svilnica, po domače papagajček, je uvrščena na seznam uredbe (EU) 1143/2014 o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst. Od leta 2015, ko je uredba začela veljati, bi morala tudi Slovenija pripraviti ustrezne predpise, a jih na ravni ministrstva še ni. Vsekakor so papagajčki ena od zelo problematičnih invazivnih vrst, ki se z odpiranjem zrelih plodov s semeni širi na velike razdalje, zato je ukrepanje v zgodnji fazi širjenja primerno. A na enak način bi bilo treba ukrepati še pri nekaterih vrstah s seznama, recimo pri pogosto sajeni okrasni travi ščetinasti perjanki.«
Vrtičkarji se pri nas pogosto srečujejo tudi z bujnim razrastom sicer priljubljene mete, a Jogan opozarja, da »ne sodi med invazivne vrste, po vrtovih se goji križanec različnih avtohtonih divje rastočih vrst in tudi v primeru pobega v naravo ni konkurenčno uspešen«. Nekaterih od agresivnih rastlin se torej ni treba bati, čeprav prinašajo dodatno delo.
Invazivna je hortikulturna industrija
Škodljive invazivke je treba redno izkopavati in odstraniti njihove podzemne dele in plodove, ki jih odvržemo v za to posebej namenjene zabojnike. Izčrpavanje škodljivk pa ni le stvar posameznika. Profesor Jogan dodaja: »V zvezi s problematiko tujerodnih invazivnih vrst je precej dilem. Formalno ukrepanje države s prepovedmi in zagroženimi kaznimi se najverjetneje ne bo pokazalo kot učinkovito, kakor ni učinkovita že skoraj desetletje stara odredba o odstranjevanju žvrklje oziroma ambrozije. Spremembe bi bilo treba doseči na popolnoma drugi ravni, naš odnos do narave bi se moral do te mere spremeniti, da bi tujerodne vrste obravnavali kot potencialno nevarnost in temu ustrezno z njimi ravnali. Prednost v hortikulturi bi bilo treba dajati avtohtonim vrstam, saj je naša flora bogata in raznolika. A če nam vsem skupaj na globalni ravni ne uspe obrzdati dobičkonosne hortikulturne industrije, ki vsako leto ponuja na stotine novih vrst z vseh koncev sveta, tudi od predpisov, ki zadevajo posameznika, ne moremo pričakovati velikega uspeha.« Kar seveda ne pomeni, da naš vrt ne zahteva ukrepanja proti invazivnim rastlinam že v zgodnji fazi širjenja. Učinkovito in dokaj enostavno je že odstranjevanje metuljnika in orjaškega dežna po cvetenju, odstranjevanje korenik z robov vrta in sajenje le moških rastlin pajesana.
