V dveh enotah Doma upokojencev Center, na Taboru in Poljanah, stanuje 433 starostnikov. Večinoma so samostojni, invalidni in dementni starostniki pa so v veliki meri odvisni od pomoči drugih. Zlasti njim prostovoljci posvečajo posebno pozornost in jim pomagajo aktivneje preživljati čas. Letno redno v njihov dom prihaja deset do dvanajst prostovoljcev oziroma prostovoljk.
Vsak dan dela s starostniki tudi Iva Bauman. Upokojena vzgojiteljica je bila že varuška, kuharica, počela je še mnogo drugih stvari. Stanovalce doma upokojencev na Taboru obiskuje že več kot pol leta. Največ časa preživi z dementnimi, alzheimerjevo bolezen je namreč do obisti spoznala pri svojem pokojnem možu.
Iva Bauman v mali svet oskrbovancev doma v šestem nadstropju vstopi ob osmi uri in ostane vse do kosila. »Zjutraj jih najprej vse pozdravim. Vsakega primem za roko in mu kaj lepega rečem. Občutek, ko za njih narediš nekaj dobrega in se ti nasmejijo, mi pomeni vse,« pove prostovoljka.
Tudi dementni imajo občutke
Poudarja, da je pri delu z dementnimi najpomembnejši odnos do njih. »Čeprav je človek dementen, ima občutke. Z njimi je treba govoriti prijazno, jih razumeti in ne povzdigovati glasu.« Imajo dobre in slabe dneve. Iva Bauman ves čas spremlja njihovo počutje in jim prilagaja aktivnosti. »Ni mi treba sestavljati koncepta, kaj bi počeli, ker se vse lahko že v naslednjem hipu podre. V danem trenutku moraš odreagirati. Če gospa danes nekaj vpije, jo pobožam po roki. Čez čas se pomiri.«
Iva Bauman si je že od nekdaj želela delati v zdravstvu, a se kot otrok ni imela priložnosti šolati za ta poklic. »Šola ti da strokovnost, čuta za ljudi pa ne. Včasih sem pazila otroke, ki mi še danes rečejo mama,« pojasni predanost svojemu delu. Sprva je v dom hodila poredkeje. Ko je opazila, kako zelo potrebujejo njeno pomoč, pa se je odločila, da jih bo obiskovala vsak dan.
To, da bo postala prostovoljka, jo je prešinilo, ko je med sprehodom po Taboru opazovala ostarele, ki so pred domom poleti sedeli in kofetkali. Socialni delavki v domu je predstavila svoj predlog. Želela si je pogosto obiskovati dom, zato so ji dodelili skupino dementnih. Nezgodno so jo zavarovali in podpisala je pogodbo o prostovoljskem delu. Plačila za to ne dobi, dobi pa vsak dan, ko dela v domu, topli obrok.
Najdragocenejši je pogovor
S stanovalko Majdo Kržišnik Bitežnik so delale tri prostovoljke. Dve sta prišli v okviru šolskega programa s Fakultete za socialno delo, ena pa se je za prostovoljstvo odločila po zaključenem študiju mikrobiologije. Slednja jo je dvakrat tedensko obiskovala tudi med poletjem. Gospa Majda pravi, da sta se s prostovoljko veliko pogovarjali, predvsem pa sta šli ven, v mesto. »Takrat se počutiš, da si ponovno začel živeti. Tukaj si malo ujet, ne moreš nikamor.«
Družba prostovoljk ji največ pomeni prav zaradi pogovora, saj lahko obnavlja besedni zaklad, ki hitro začne kopneti, če ga ne uporabljaš. »Še vedno me zanima življenje zunaj, ampak ne politično. Pridejo situacije, ki bi jih rad z nekom predebatiral, pa jih nimaš s kom. Ko se spodaj dobimo v avli na kavici in jim jih omeniš, te samo debelo gledajo. Potem odnehaš,« pravi gospa Majda.
