Na 109. rojstni dan, ki ga pred njim ni dočakal še noben Slovenec, le Slovenka, je gospod Dragoš sicer malce utrujen od vseh pogovorov in praznovanja, ki so mu ga že med tednom pripravili stanovalci in zaposleni v poljanski enoti Doma upokojencev Center. Vanjo se je leta 1907 rojeni gospod iz hiše v Vižmarjah preselil šele po 101. letu starosti in spremembo je zelo dobro prenesel. Kot je povedala delovna terapevtka Saša Novak, je med stanovalci zelo priljubljen in do njega vsi gojijo posebno spoštovanje. Prav takšno, kakršno se spodobi za najstarejšega Slovenca, ki je pri stotih letih na pisalni stroj spisal svojo avtobiografijo.
»Tako dolgo živeti ni čast, ampak dolžnost,« je v četrtek poudaril ob svoji zahvali stanovalcem in upravi, ki so mu pripeljali tamburice, njegov priljubljeni inštrument še iz mladih let. Te je preživel v rojstni vasici Griblje v Beli Krajini, pred več kot šestdesetimi leti pa si je skupaj s prav tako Belokranjko ustvaril dom v Ljubljani. Že njegov oče je dočakal 96 let, kar je bilo v prejšnjem stoletju sploh visoko nad povprečjem, tako da se skrivnost za njegovo dolgoživost morda skriva že v družini, sam pa že več let kot recept za dolgo življenje poudarja skromnost, delavnost, aktivnost in vztrajnost.
Lani ga je 27. avgusta obiskal predsednik države Borut Pahor, letos pa mu je zaželel vse najboljše ljubljanski župan Zoran Janković, s katerim sta se v smehu dogovorila, da se znova srečata ne le za 110., ampak tudi za 120. rojstni dan.
dv