Samo Kupljen, poslovnež, vinogradnik in vinar: Vino je posel, umetnost in moda

Zelo velik, ker so narekovale vinske trende. Ljudje na Štajerskem še pred kratkim niso imeli lastnega pogleda na vino. Predvsem pa so zadružne kleti narekovale, kdaj je treba obirati grozdje. Če so rekle, naslednji teden je treba obrati ves šipon, se ga je obralo. Nihče ni niti razmišljal o tem, da ga ne bi obral, četudi grozdje še ni bilo povsem zrelo. Leta 1976 sta bila ena prvih zasebnih vinarjev v Sloveniji, ki sta začela pridelovati vino zunaj teh smernic, moj oče Jože in Stanko Čurin. Takrat v Jugoslaviji sicer ni bilo prepovedano prodajati vina na trgu, a ko sta šla v Steklarno Rogaška in poskusila naročiti steklenice za vino, so jima rekli, da to ni mogoče, ker jih nimajo. Niso pa rekli, da jih nočejo prodati.

Zdaj razumem, zakaj so takrat pridelovali takšna vina, kot so jih. Sam grozdje nabiram zadnji teden septembra do tretjega ali četrtega vikenda v oktobru, in ko vino začne vreti, se novembra ta proces lahko ustavi. Ker je okolje že tako ohlajeno, da kvasovke ne morejo več opraviti svojega dela. Če ne bi grel mošta na 18 stopinjah, vino ne bi povrelo do konca. Zaradi tega je bilo nekoč veliko vin na Štajerskem polsuhih. V kleti mojega očeta smo bili prvi na Štajerskem, ki smo začeli pridelovati suha vina. Je pa res, da se je nekoč pilo bistveno več kot zdaj. In prodalo se je vse, kar se je pridelalo. Stiske ni bilo. Če bi težje prodajali vina, bi verjetno kdo razmišljal, da bi svoje vino spremenil tudi v enološkem smislu.

Predvsem je več kletarskega znanja, spremenile so se tudi vremenske razmere. Včasih je bila glavna trgatev oktobra, začela pa se je konec septembra. Danes kolegi obirajo grozdje že avgusta.

Res smo bili prvi, ki smo sadili trte merlota, čeprav ga zdaj sadijo tudi že drugi. Ministrstvo za kmetijstvo še vedno na neki način omejuje sajenje trt merlota na Štajerskem, saj v vinskem zakonu piše, da ta sorta ni priporočena. Če sledim črkam zakona, je tako, da zdaj lahko na etiketo napišem le rdeče vino Slovenija. Ne morem napisati niti porekla niti tega, da je vino kakovostno ali vrhunsko. Lahko pa dam vsakemu strokovnjaku z ministrstva na mizo več letnikov svojega merlota in ga vprašam, ali je res, kar trdijo, da merlot ne bi smel biti priporočena trta.

Seveda, pa so bolj severno od nas. Spomnim se, da me je oče, ko sem bil še mlajši, nekoč poslal v župnišče in sva z župnikom gledala stare zapise, kjer je pisalo, kaj so pridelali in kaj so peljali na Ptuj, ki je bil takrat neke vrste trgovsko središče. Pisalo je, da so tja poslali merlot, cabernet sauvignon, modro frankinjo, modri pinot… Šele po drugi svetovni vojni je nastala znamenita klasifikacija v smislu, rdeče sorte bomo sadili ob morju, na celini pa bele. Pri rdečih smo izgubili bajno rokodelsko znanje. Vinarji smo neke vrste obrtniki, tako kot zlatarji. Če želiš imeti zares vrhunski izdelek, moraš biti poleg rokodelca tudi umetnik. Ko se je prepovedalo saditi rdeče sorte, se je izgubilo rokodelsko znanje in umetnost pridelave vin. Ko smo v naših vinogradih leta 1982 pobrali svoje prvo grozdje modrega pinota, ki smo ga sadili leta 1978, smo naredili krasen rose, če se pošalim. Šele potem, ko smo nazaj pridobili vse rokodelsko znanje, kar je trajalo do letnika 1988, smo lahko začeli pridelovati izvrstno rdeče vino.

Dolgoročno bodo na Štajerskem vedno prevladovale bele sorte. Ampak podnebje se je tako spremenilo, da zdaj že Nemci sadijo tako merlot kot cabernet sauvignon. Vsekakor se bodo tudi pri nas še sadile rdeče sorte.

Leta 1992 je oče ugotovil, da mu je uspel poseben chardonnay, ki je zorel v hrastovem sodčku, in ni vedel, kako naj ga po imenu loči od preostalih chardonnayjev. Ko je razmišljal, kako izbrati »otroku« ime, se je naslednji dan spomnil, da je bila zadnja stvar, ki se je še spomni, preden je zaspal, neka zvezda na nebu. Pozanimal se je, katera zvezda je bila, in šlo je za zvezdo Sirius. Sam sem nadaljeval to zgodbo tako, da sem serijo vin najvišje kakovosti poimenoval še po zvezdah Aldebaran in Bellatrix, malce duška pa sem si dal še s svojimi heroji iz mladosti. Ko sem bil star devet let, sem šel prvič v kino brez staršev in gledal prvo epizodo Vojne zvezd. Merlot je tako dobil ime po Skywalkerju, penini brut natur pa po Chewbacci in princesi Leii.

Izraza oranžno nimam preveč rad. Tudi na etiketi piše, da gre za vino podaljšane maceracije, ne pa da gre za oranžno ali naravno vino. Na Štajerskem to ni strašno tuje, se pa prebuja to, kar je bilo nekoč že pozabljeno.

Vino je tudi posel. Če vina ne prodaš, ne moreš biti umetnik. In je tudi moda. Vsakega, ki pravi, da to ni res, vprašam, kakšno vino je prideloval pred desetimi leti. Zato občudujem Burgundce, ki imajo že petsto let eno belo in eno rdeče vino in približno enak stil. Tam ne potrebujejo mode, ampak se pogovarjajo o legah in letnikih. Tudi sam bom začel na etikete zapisovati lege, na katerih je zraslo grozdje za določeno vino. Kdor želi kupiti dobro vino, hoče imeti poleg dobrega vina v steklenici tudi lepo etiketo, dober zamašek in lepo steklenico.

To velja za vse panoge. Tudi Mercedes-Benz ne živi od razreda S ali SL, njihov vsakdanji kruh je razred C. Enako velja pri vinih. Pri Slovencih je včasih tako, da mislijo, da je piramida postavljena na glavo, in tega nočejo priznati. Zato je težko najti vodovodarja, keramičarja ali električarja, ker bi bili radi vsi profesorji in doktorji.

Skoraj ne. Pri nas grozdje obirajo upokojenci. Bolgari in Romuni so nas že obšli in hodijo obirat grozdje v Avstrijo.