Časopis Dnevnik je 10. 4. 2019 na 2. strani kronološko naštel vohunske incidente med Republiko Slovenijo in Hrvaško: kombi v Zavrču januarja 1998, prisluhi pred parlamentarnimi volitvami 2004, posnetki pogovorov v zvezi z arbitražnim sporazumom 2015 in nazadnje aprila 2019, da je hrvaška obveščevalna služba nezakonito prisluškovala pogovorom naših uradnikov v zvezi z arbitražnim sporazumom.
Vsakdo, ki spremlja tovrstne mednarodne incidente, ve, da imajo vsi ti svoj motiv in cilj. Ve se, da Hrvaška vseskozi ni bila naklonjena arbitražnemu sporazumu in ga je podpisala bolj kot pogoj za vstop v EU. Ko pa je enkrat bila v EU, je verjetno prek svojih obveščevalnih služb začela z objavo nezakonitih prisluhov diskreditirati postopke arbitražnega sporazuma.
Prepričan sem, da varnostno-obveščevalni analitiki imajo podatke, da je imela Hrvaška verjetno pomoč pri diskreditaciji arbitražnega sporazuma v kateri od naših opozicijskih strank s ciljem pridobiti boljšo pozicijo; zdaj, pred evropskimi volitvami, pa prav zaradi neenotnosti politike nacionalne varnosti ti podatki ne pridejo na plano.
Zakaj je tako, govori že zgodovina nastajanja države. Recimo: decembra 1992 je takratna varnostna agencija Vis domnevno izročila tedniku Mladina dokument, znan kot dosje o ugrabitvi Grkov. Zadeva zaradi neenotne varnostne politike še do danes ni pojasnjena, pa lahko razni avtorji napišejo o orožarskih poslih še veliko knjig.
Veliko vode bo skratka še preteklo, da bomo v Sloveniji imeli nacionalno-varnostni sistem, ki bo deloval enotno v dobro Slovenije in vseh njenih državljanov.
Vid Drašček, Vrhnika
