Italija je prva država G7, ki uradno sodeluje pri faraonskem projektu svilne poti, s katerim so Kitajci od leta 2013 v več kot 60 državah, tudi 13 evropskih s Slovenijo, vložili že 800 milijard evrov. Vse do Afrike in Latinske Amerike gradijo ceste, železnice, pristanišča, letališča in telekomunikacijska omrežja, da bi pozneje lažje prodajali svoje izdelke in storitve.
Xi išče verodostojnost, Italija izhod iz stagnacije
Italija naj bi zdaj po prepričanju svojih zahodnih zaveznikov za majhno gospodarsko korist politično veliko tvegala. V resnici je sedanji italijanski podpis memoranduma vsaj za zdaj bolj simbolične narave. V Rimu pa zlasti vladna stranka Gibanja petih zvezd upa, da se bodo v prihodnosti kitajske naložbe povečale in da se bo kitajski trg bolj odprl italijanskim podjetjem. Skratka, Kitajska naj bi potegnila Italijo iz 20 let trajajoče gospodarske stagnacije. »Če naložbe za gradnjo pristanišč, rafinerij, železnic in druge infrastrukture ne bodo prišle s Kitajske, od kod pa naj bi prišle,« se sprašuje eden italijanskih ekonomistov.
Za Xija je ta podpis Italije pomemben, ker daje verodostojnost novim svilnim potem v času krize tega njegovega osebnega projekta, saj so zaradi milijardnih kitajskih naložb nekatere države, kot sta Šrilanka in Pakistan, očitno padle v dolžniško past in postale preveč odvisne od Kitajske.
Kitajska in italijanska vlada sta v Rimu podpisali 29 pogodb, ki po trditvah iz italijanske vlade merijo na posle v višini »2,5 milijarde evrov, potencialno pa 20 milijard evrov«. Najpomembnejši sta naložbi v tržaško in genovsko pristanišče, ki sta pomembni, ker do njiju pridejo ladje iz Kitajske pet dni prej kot do Hamburga ali Rotterdama. Poleg tega se bo kitajski trg odprl za italijanske pomaranče, v obe smeri se bo povečala turistična izmenjava…
Salvini se izogiba Xiju
Zaradi nasprotovanja zahodnih zaveznic, pa tudi zaradi nasprotovanja v lastnih vrstah italijanska vlada ni podpisala okoli dvajset že pripravljenih pogodb. Morda jih bo podpisal premier Giuseppe Conte aprila, ko bo obiskal Kitajsko. Vsaj tako pravi minister za gospodarski razvoj in voditelj Gibanja petih zvezd Luigi Di Maio, ki veliko bolj kot vodja Lige Matteo Salvini zagovarja zbliževanje s Kitajsko. »Naš cilj je, da začnemo vzpostavljati ravnotežje v trgovinski menjavi. Za zdaj veliko več »made in China« pride v Italijo kot »made in Italy« na Kitajsko,« je novinarjem pojasnjeval Di Maio. Italijanski izvoz na Kitajsko je lani znašal 13 milijard evrov, nemški skoraj 100 milijard evrov, slovenski 150 milijonov evrov. Di Maio je poudaril, da je Italija proevropsko in proatlantsko usmerjena, v gospodarskih odnosih pa velja najprej Italija. Pravzaprav je to geslo Salvinija, ki pa, čeprav je podpredsednik vlade, ni prišel ne k podpisu memoranduma ne na uradno večerjo. Drugače je dejal: »Več kot je priložnosti za podjetja, bolje je.« Obenem je ponovil, da mora Italija paziti na svojo varnost in nacionalno suverenost, pri čemer se med drugim boji, da je v nevarnosti zavezništvo z ZDA. Morda je mislil tudi na spletno omrežje G5, ki naj bi ga prihodnje leto marsikje v Evropi, verjetno tudi v Italiji, zgradil kitajski Huawei (pri čemer bo vohunil za kitajske oblasti). Menda to za zdaj ni bil predmet pogovorov med Xijem in predstavniki italijanske vlade. Salvini je tudi dejal: »Preden bi dovolil nekomu, da vlaga v tržaško in genovsko pristanišče, ne bi enkrat, ampak stokrat dobro premislil.«
V ponedeljek in torek bo Xi še na obisku v Franciji, kjer se bo srečal s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, nemško kanclerko Angelo Merkel in predsednikom evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem. Macron in Merklova se zavzemata za enotno evropsko politiko do Pekinga in ne podpirata italijanskega soliranja.
