Kitajski voditelj Xi Jinping danes začenja evropsko turnejo, med katero bo najprej obiskal Italijo, potem pa še Monako in Francijo. Posebna pozornost je namenjena njegovemu obisku v Rimu. Italija bi namreč lahko zdaj kot prva država G7 podpisala načelni dokument o sodelovanju v projektu nove svilne poti, kot je to storilo že 65 držav, tudi več kot deset članic EU.
Druga pomlad pristaniškega mesta?
V okviru kitajske pobude pasu in ceste, s katero si po vsem svetu ob gradnji cest, železnic, pristanišč in energetske infrastrukture zagotavljajo trge za svoje izdelke in storitve, je za Peking v Italiji predvsem pomemben Trst. Gradnja umetne betonske platforme v tržaškem pristanišču, velike 12 hektarjev, od katerih je 8 hektarjev na morju, se bo končala v začetku prihodnjega leta. Nov terminal bo upravljalo kitajsko podjetje China Communications Construction Company in bo veliko bližje središču Evrope, kot je pirejsko pristanišče, ki so ga Kitajci kupili leta 2016.
Ravno v ponedeljek je Trst praznoval 300 let, odkar mu je habsburški vladar Karel VI. (oče Marije Terezije) podelil status brezcarinskega območja, kar je pospešilo njegov razvoj. Ko pa je Trst, ki je bil največje pristanišče in tretje največje mesto Avstro-Ogrske, po prvi svetovni vojni prišel pod Italijo in izgubil veliko zaledje, je začel nazadovati. Tako naj bi zdaj po sto letih zatona Trst začel spet napredovati, in to s pomočjo kitajskega kapitala.
Svarila iz ZDA
Bela hiša in druge pomembne članice EU prepričujejo Italijo, naj ne podpiše memoranduma o sodelovanju v projektu nove svilne poti. V Washingtonu menijo, da si s tem projektom Kitajska povečuje svoj geostrateški vpliv v svetu, pri čemer naj bi ji pomagala tudi tehnološka prednost pred zahodom s spletnim omrežjem 5G, ki ga ponuja Huawei. Opozarjajo tudi, da bi Kitajska lahko priklenila Italijo nase zaradi njene velike zadolženosti. A italijanska poslanska zbornica je v torek z 282 glasovi za in 227 proti že odobrila memorandum.
V Italiji odgovarjajo, da denimo v primeru Trsta ne gre za kitajski prevzem nadzora nad pristaniščem, kot zagotavlja predsednik pristaniške uprave Zeno D'Agostino. »Pristanišče bo še naprej v javni lasti. Kitajci bodo dobili samo koncesijo, ki pa jo bo mogoče vedno preklicati,« je rekel. D'Agostino trdi, da bodo tudi podjetja iz drugih držav dobila koncesijo in da Italija nima namena prodati tržaškega pristanišča Kitajcem, kot so to v času hude finančne in gospodarske krize storili Grki s Pirejem.
Pet dni plovbe manj
Kitajci pa so toliko bolj zainteresirani za Trst, saj gre vsak teden iz njega proti vsej Evropi več sto tovornih vlakov. Njegova prednost pred pristanišči na severu, kot sta Rotterdam in Hamburg, je, da ladja potrebuje iz Kitajske prek Sueškega prekopa pet dni manj. Menda Nemčija nasprotuje italijanskemu sporazumu s Kitajsko o novih svilnih poteh zato, ker bo Trst postal konkurenca Hamburgu. Matteo Parisi, direktor skupine Francesco Parisi, ki je v Trstu že 200 let vodilno špedicijsko podjetje, pa je za pariški dnevnik Le Monde dejal: »Naš neposredni konkurent tukaj je koprsko pristanišče. Si lahko predstavljate: tržaško in koprsko pristanišče sta si bližje, kot sta si terminala v Shenzhenu na Kitajskem. Morali bi se povezati (s Koprom)! To bilo logično. Trst ni pristanišče za Italijo, ampak za Evropo.«
