Italijanska vlada je očitno vznejevoljila uradni Washington z namero, da s Kitajsko v kratkem podpiše dokument o sodelovanju v njeni pobudi novodobne svilne poti, ki predstavlja središče zunanjepolitične in mednarodnogospodarske strategije predsednika Xi Jinpinga. Vlada premierja Giuseppeja Conteja bo po besedah njene predstavnice memorandum o soglasju s Kitajsko morda podpisala že ob Xijevem obisku Italije čez dobra dva tedna ali pa aprila, ko bo Xi v Pekingu gostil drugi vrh sodelujočih držav v pobudi pasu in ceste. Prvega vrha pred dvema letoma so se udeležili predstavniki več kot stotih držav.
Ostre besede Washingtona
Italija bi tako postala prvo od velikih zahodnih gospodarstev in prva članica skupine G7, ki bi s podpisom memoranduma o soglasju odprla pot sodelovanju v projektu, ki naj bi infrastrukturno in energetsko po kopnem in morju tesneje povezal Kitajsko z Afriko, Evropo in drugimi deli Azije kot nekakšna novodobna svilna pot. Toda ZDA projekt, ki ga je Xi prvič predstavil pred petimi leti, razumejo predvsem kot poskus širjenja geostrateškega vpliva Pekinga, zato so izrazile jasno nasprotovanje italijanskim nameram, kot je v sredo prvi poročal Financial Times. »Pobudo en pas, ena cesta razumemo kot pobudo, ki jo je oblikovala Kitajska za interese Kitajske. Skeptični smo, da bi podpora italijanske vlade lahko koristila Italijanom,« je za britanski časnik dejal tiskovni predstavnik ameriškega sveta za nacionalno varnost Garrett Marquis in ostro dodal, »takšna zaveza bi lahko škodovala italijanskemu globalnemu ugledu na dolgi rok.«
Prvotno ime kitajske pobude je bilo en pas, ena cesta, a so ga nato spremenili v pobudo pasu in ceste. Gre za šest cestno-železniških koridorjev in enega pomorskega, v infrastrukturo na teh poteh pa naj bi Kitajska vložila od 1000 do 8000 milijard dolarjev. Milanski Corriere della Sera je k poročilu Financial Timesa dodal, da so ameriški predstavniki izrazili svoje nasprotovanje številnim italijanskim politikom, od veleposlanika in predstavnikov vlade do predsednika evropskega parlamenta Antonia Tajanija.
Interes za vlaganja v pristanišča
Državna sekretarka na italijanskem ministrstvu za industrijo Michele Geraci je včeraj na tiskovni konferenci dejala, da je memorandum o soglasju samo načelni dokument brez kakršnih koli zavez in da ustvarja zgolj podlago za sodelovanje in odpira poslovne možnosti podjetjem.
Toda ZDA razumejo projekt drugače, zaradi trgovinskih nesoglasij s Kitajsko ter njenega vzpona, v katerem vidijo nevarnost za svoj globalni vpliv, pa so še bolj občutljive na pobudo pasu in ceste. Kitajska na drugi strani podpisovanje memorandumov razume kot neformalno potrdilo pa tudi poroštvo svojemu projektu. Agencija Reuters je sklicujoč se na neimenovanega predstavnika italijanske diplomacije poročala, da je uradni Rim pod velikim pritiskom Pekinga, da podpiše memorandum. To je doslej sicer storilo približno šestdeset držav, od tega deset iz Evropske unije.
Sodelovanju v pobudi so bile naklonjene tudi prejšnje italijanske vlade, ne le sedanja. Italija naj bi med drugim dopuščala možnost sodelovanja pristanišč v Trstu in Genovi v projektu morske svilne poti. Za vlaganja v genovsko pristanišče naj bi ustanovili mešano kitajsko-italijansko družbo. To ni posebnost – podobno je Portugalska ob podpisu memoranduma decembra lani izrazila interes za kitajska vlaganja v njeno pristanišče Sines in energetsko podjetje Energias de Portugal.
Tudi slabe izkušnje sodelujočih
Po drugi strani pa iz kar nekaj sodelujočih držav v pobudi prihajajo poročila o zamudah, odložitvi ali črtanju dogovorjenih projektov zaradi težav s financiranjem. Verjetno najbolj odmeven je primer pristanišča Hambantota na Šrilanki. Zgradili so ga z ugodnimi kitajskimi posojili, čeprav je vse kazalo, da bo nerentabilno. Na koncu država ni več mogla odplačevati dolgov in je dala pristanišče v najem Kitajski za 99 let. Celo Pakistan, preko katerega poteka najpomembnejši kopenski koridor, ki Kitajsko povezuje s pakistanskimi pristanišči, ti pa so odskočna deska za pomorski del nove svilne poti, je od Pekinga zahteval spremembo projektov. Bližje nam bi se v težavah z javnim dolgom zaradi finančne preobremenjenosti lahko znašla Črna gora, ocenjuje mednarodni think-tank Center za globalni razvoj. Črna gora gradi avtocesto od Bara do meje s Srbijo, dela pa v veliki meri kreditira kitajska banka Exim. ba
