Rolkanje je priljubljeno tudi, ker ne bremeni sklepov, ponuja vrsto zabavnih druženj in raziskovanj okolice na svežem zraku. Pa vendar je tudi na rolkah treba biti previden, še posebej zaradi morebitnih padcev. Zaščitna oprema je pri začetnikih in otrocih nujna. Obvaruje nas pred odrgninami, udarci in drugimi poškodbami. K zaščitni opremi sodijo ščitniki za kolena, komolce in zapestja ter čelada, svetuje Eufemija Štorga, trenerka nordijskega rolkanja z licenco.
Najboljši ščitniki, nadaljuje sogovornica, so tisti, ki jih lahko oblečemo in nam tako ne zdrsnejo s sklepov: »Seveda ne smejo biti premajhni in nas tiščati ali preveliki in ohlapni. Na ta način izgubijo svojo funkcijo, poleg tega pa vadečega ovirajo pri aktivnosti. Tudi čelada se mora čim bolj prilegati glavi. Najboljše so čelade z notranje nastavljivim obročem.«
Po besedah Štorgove lahko za boljšo zaščito poskrbimo tudi s primerno obleko. Najprimernejša so oblačila, ki so iz debelejših materialov, saj jih pri padcu težje strgamo in nas bolj zaščitijo pred odrgninami. Svetuje, naj bodo hlačnice daljše, da pokrivajo kolena, pri čemer damo ščitnik čez hlačnico. Ramena naj bodo pokrita z rokavi majice.
Začetki s hojo po travi
Tako kot vsake nove zahtevnejše aktivnosti se je tudi rolkanja najbolje naučiti v družbi učitelja oziroma pod vodstvom usposobljenih vaditeljev. Začetni tečaj rolkanja poteka od štiri do pet ur, nadaljevalni pa vsebuje še dodatne štiri ure in je primeren za otroke od 3. leta starosti in odrasle. »Tečaj vključuje učenje rolkanja v homogenih skupinah glede na predznanje, starost in želje. Vaditelji rolkanja vadeče popeljemo skozi program, ki zadovoljuje tako začetnike kot tudi bolj izkušene ter divjanja in zabave željne športnike. Ob zaključku tečaja vsak udeleženec prejme tudi diplomo,« pojasni sogovornica, ki bo s tečajem rolkanja za predšolske otroke pričela s 1. aprilom na igrišču pri Športni dvorani Medvode.
Kot pravi, z začetniki začnejo s hojo po travi, da se malce navadijo na rolke in vso opremo, ki jo imajo na sebi, ter osvojijo ravnotežje. Ko so dovolj stabilni, nadaljujejo s programom na cesti, ki vključuje medvedjo hojo, korakanje, drsenje, zavoje, štafetne igre in razne poligone.
Zaustavljanje z zavoro
»Elementi učenja rolkanja najprej vključujejo začetni rolkarski korak, sledijo razne igre, razkoračni zavoj, vožnja po eni nogi, vožnja v počepu, nadaljevalni rolkarski korak, limonce naprej, pol limonce, ustavljanje na travi, lunca – ustavljanje z obratom in paralelni zavoj. Težji element so lastovka, limonce nazaj, skok obrat in prestopanje naprej,« učenje rolkanja po korakih opiše Štorgova.
Svoje vadeče vselej nauči tudi varnega zaustavljanja z zavoro: »Iz začetnega osnovnega položaja preidemo v koračni položaj, pri čemer je prednja rolka tista, na kateri je zavora (običajno je to desna noga). Sledi prenos teže na zadnjo nogo in dvig prstov prednje noge, da se zavora dotakne tal. Nato se istočasno znižamo in obremenimo zavoro. Zavoro obremenjujemo toliko časa, dokler se popolnoma ne ustavimo.« Pri tem je treba paziti tudi na naklon telesa naprej in na rahlo upognjenost kolen, ki gledajo naravnost v smeri rolk. Roke morajo biti v predročenju rahlo pokrčene, pogled vadečega mora biti usmerjen naprej.«
Odvisno od predznanja in motoričnih sposobnosti za učenje varnega rolkanja potrebujemo med štiri in deset ur. Rolkamo lahko po kolesarskih stezah in ponekod tudi po sprehajalnih poteh, še bolje pa je, da izberemo pločnik ali šolsko igrišče. Ne pozabimo na zaščitno opremo in dejstvo, da na cesti nikoli nismo sami.
