Beograjski botanični vrt Jevremovac, ki leži ob Bulvarju despota Stefana, se začenja konec februarja počasi prebujati. Čeprav še obratuje po zimskem odpiralnem času, so ga na popoldan našega obiska že pripravljali na pomladni del sezone. Medtem ko so skrbniki obrezovali drevje, nas je sprejela Olivera Popović. Z biologinjo iz Jevremovca smo se sprehodili skozi univerzitetni botanični vrt, ki letos zaznamuje 130. jubilej in se razteza na 500 hektarjih. Glavni namen vrta je, kot nam je povedala Popovićeva, izobraževanje študentov ter preučevanje ogroženih rastlin. Poslopje, kake pol ure iz središča Beograda, ima tudi tehtno kulturno in ekološko funkcijo.
Zapuščina kralja Obrenovića
Prvi in edini botanični vrt v Srbiji je bil osnovan leta 1874 na beograjskem Dorćolu, ob obali Donave. Lokacija ob reki je bila precej neugodna zaradi pogostega poplavljanja in takratni srbski kralj Milan Obrenović se je strinjal, da botanične družine dobijo novo lokacijo. Pravzaprav je bil radodaren in je izobraževalni ustanovi »Veliki školi« podaril zemljo. Edini pogoj, ki ga je mestu in instituciji postavil v zameno, je bil, da se vrt imenuje po njegovem dedku Jevremu Obrenoviću, pomembni osebnosti za razvoj srbskega šolstva.
A prvi mož Jevremovca je bil v resnici biolog, raziskovalec, profesor Josif Pančić. Človek, ki odprtja leta 1889 ni doživel, je svoje življenje posvetil znanosti in preučevanju narave. Pančić je bil tisti, ki je s kovinsko škatlo hodil po gorah in hribih, od koder je v mesto prinašal večje in manjše rastline, da bi svojim študentom omogočil preučevanje narave, ki ne zahteva terenskih odprav. Eden najpomembnejših Pančićevih prispevkov za botaniko je pančićeva omorika, ki jo je prinesel v dolino, potem ko jo je iskal kar 14 let. Njegovo zanimanje so, pravi Popovićeva, zbudile govorice, da na planini Tari domuje drevo, podobno smreki in jelki, a ni ne prva ne druga. Najbližji sorodnik te vrste je doma v Skandinaviji, kar je po besedah biologinje Popovićeve dokaz, da je pred ledeno dobo in podnebnimi spremembami taka vrsta vegetacije uspevala po vsej Evropi. Kasneje, po bombardiranju Srbije leta 1999, se je izkazalo tudi, da rastlina nadvse uspešno uspeva v onesnaženem okolju: medtem ko so tiste v naravnem okolju ogrožene, se drevesa v Jevremovcu lepo razraščajo.
Nekoč na obrobju, danes v velemestu
Na odprtem prostoru vrta, ki je razdeljen na 14 parcel, je več kot 1500 vrst rastlin. Najstarejši prebivalec Jevremovca je hrast, listavec z močnim deblom in razkošno krošnjo, ki naj bi izviral še iz časa samega Jevrema Obrenovića. Popovićeva pravi: »Ta predel mesta, ki nosi turško ime Palilula, je bil včasih, ko so bile jedro mesta ulice okoli trdnjave Kalamegdan, čista periferija, danes pa je v ožjem središču.« Palilula velja za onesnaženi del mesta, a deluje kot nekakšen naravni filter. Drugače rečeno, vegetacija Jevremovca zmanjšuje onesnaženost zraka z izpušnimi plini in drugimi škodljivimi delci. Inštitut za botaniko ima po besedah Popovićeve še dve zelo pomembni funkciji. Iz herbarija, ki ga hranijo na inštitutu, izvirajo vsa botanična preučevanja, poleg tega pa so ponosni na eno najstarejših botaničnih knjižnic na Balkanu.
Rastlinjak, srce botaničnega vrta
V severovzhodnem predelu vrta je leta 1892 postavljen rastlinjak, ki so ga temeljito prenovili pred petimi leti, pri čemer jim je uspelo zadržati vse elemente viktorijanskega sloga stavbe. Eksotika se začne takoj ob vstopu. Visoka vlaga, visoka temperatura in seveda temu pripadajoča flora. Obiskovalci se nenadoma znajdejo v tropskem pragozdu. V levem krilu rastlinjaka so rastline iz tropskega deževnega pragozda, to so tiste, ki ljubijo vodo in veljajo za ene izmed prvih prebivalk našega planeta. Intriganten primer je cikas, ki mu zaradi videza pravijo tudi lažna palma ali jelenovka, ki jo je mogoče gojiti tudi doma. Sprehod se nadaljuje mimo tipičnih prebivalcev pragozda: fikusov, vzpenjalk, popra in vodolečevke – najmanjše rastline na svetu, katere bele cvetove je mogoče videti samo pod mikroskopom.
V centralni kupoli rastlinjaka je prostor za tropske in subtropske rastline. Banane, orhideje (cvetovi nekaterih imajo mozaične vzorce) in strelicije, med katerimi je najbolj znana rajska ptica. Gostiteljica rada pokaže sukulentne rastline, gre za puščavsko in mediteransko rastje, ki se je prilagodilo na razmere suše, tako da je sposobno vodo shranjevati. Sosednjih 500 kvadratnih metrov je rezerviranih za listavce iz Južne Afrike in Južne Amerike: evkaliptusi, kaktusi, agave in aloje, v neskončni paleti barv in vonjav.
Ribnik z bambusom in potočki
Zadnji postanek je načrtovan za japonski vrt. Na približno 20 arih je urejen vrt, ki je popolno nasprotje veličastnim in prostranim evropskim vrtovom. Njegova oblika je, pouči Popovićeva, tipična za japonske vrtove. Ozke stezice so bolj kot za posedanje prilagojene za sprehajanje. Vrt vsebuje klasične japonske arhitektonske elemente, izkoriščen je prav vsak kvadratni meter. Japonski vrt ima tudi ribnik z bambusom in potočke s pomirjujočim zvokom, osnovni elementi tega skrbno načrtovanega zemljišča so kamen, voda in rastlina. Nič ni naključno. Tudi leseni mostiček za prečkanje majhnega jezera ima vnaprej dorečeno namembnost: s svojo nesimetrično postavitvijo naj bi onemogočal prehajanje negativne energije. V vrtu je mogoče občudovati ginkovce, ki so na zemeljski obli še iz dobe dinozavrov.
Japonski vrt je zasnovan za oddih in predstavlja simbol dolgega življenja. Čez dober mesec se bo v njem razcvetela tudi japonska češnja. Ko našo vodnico vprašamo, katerega meseca je Jevremovac najlepši, brez obotavljanja izstreli: »Aprila!« Spomladi, kaj drugega niti nismo pričakovali.
