Slovenska stanovanjska politika je na psu. Od leta 1991 dalje je zavožena in sistemsko zgrešena. Zakaj? Zato, ker jo po liniji »za malo denarja (0,04 odstotka BDP, če sploh) malo muzike (ni stanovanj za potrebe državljanov)« vodi okoljsko ministrstvo (MOP) in ne socialno-družinsko ministrstvo. Stanovanjsko zakonodajo pa namesto sociološke, socialne, humanitarne, socialnoekonomske stroke po liniji »sit lačnemu ne verjame« kreira najtrši kapitalski nepremičninski lobi, pridružen znanemu inštitutu znane fakultete, ki MOP-u za drage davkoplačevalske denarje napiše, kar želi, zavedeni parlamentarci pa vse to z levo roko potrdijo. Zakone je treba pisati za šibkega, ker močnega ščitita denar in oblast, je znani izrek spoštovane pokojne francoske in evropske političarke desne opcije Simone Veil. Veren prikaz nespoštovanja tega pravila pa so francoski rumeni jopiči.
Naši stanovanjski akterji ne upoštevajo dejstva, da je pravica do stanovanja, do doma, najelementarnejša človekova in socialna pravica. Takoj za jesti in piti. Torej še pred šolstvom, zdravstvom, kulturo, znanostjo, obrambo. Saj če se hočeš šolati, zdraviti, kulturno, znanstveno in obrambno udejstvovati, moraš najprej biti nekje doma. To je vendar jasno kot beli dan.
Stanovanje oziroma stanovanjska politika je zato razumljivo najprej socialna in šele nato gospodarska kategorija. Kot taka je visoko zaščitena s kar nekaj mednarodnimi pogodbami, ki ratificirane Slovenijo zavezujejo k spoštovanju. Tudi po naši ustavi (čl. 78) je preskrba vseh državljanov brez stanovanj, ne samo mladih, ustavna dolžnost države in ne zasebnega sektorja, civilne družbe ali dobrodelnežev v slogu akcij veselega decembra. V času kriznega pomanjkanja stanovanj, v katerem smo se znašli, pa ima poleg svoje primarne preskrbovalne funkcije država po 67. členu ustave tudi vedno možnost na račun socialne funkcije omejiti gospodarsko funkcijo lastnine z regulacijo previsokih tržnih najemnin in zasebnih tržnih najemnih razmerij. Lastnina namreč po tej določbi ustave ni sveta.
Naslovnik za proteste je potemtakem edino in zgolj država Slovenija in njena oblast. In kako rešiti to našo stanovanjsko bedo? Zgolj in edino z rigorozno nepremičninsko premoženjsko obdavčitvijo prav gotovo ne. Tudi ne s poskušanim spreminjanjem neprofitnih javnih najemnin v stroškovne (beri tržne), kot tudi ne z represivnim spreminjanjem neproblematičnih javnih najemnikov v stalne socialne nadzirance. Tu ni treba odkrivati tople vode. Brez preplačanih spornih nasvetov raznih doktorjev, profesorjev in tako dalje, ki so izgubili stik z realnostjo, je treba enostavno samo prevzeti v vašem časopisu večkrat obširno predstavljen model človeku prijazne stanovanjske politike mesta Dunaja, po številu prebivalcev in stanovanjskih enot primerljivega s Slovenijo. Ta model je skoraj identičen modelu, ki smo ga Slovenci že imeli pred letom 1991, pa ga je v osamosvojitvenim zanosu oblast nerazumno porušila.
Ker je bil ta model tako uspešen in učinkovit, da se je s solidarnostno zbranimi sredstvi še v 70. letih prejšnjega stoletja za potrebe državljanov letno zgradilo tudi do 10.000 družbenih javnih stanovanj, naj se zdaj ta celo na Dunaju uporabljani model v demokratičnem zakonodajnem postopku obnovi. Pa bo volk sit in koza cela.
Mojca Lieber, Ljubljana
