Vladimir Kramnik, zadnji izbranec, 1. del

Vladimir Borisovič Kramnik se je rodil leta 1975 v Tuapseju, ruskem mestecu na obali Črnega morja. Že v tretjem razredu je bil članski prvak mesta, kmalu pa se je nekaj njegovih partij znašlo pod lupo Mihaila Botvinika. Ta ga je takoj sprejel v svojo šahovsko šolo. Kot najstnik je delal z velemojstrom Vitalijem Ceškovskim, meteorski preboj pa je prišel leta 1992 z zmago v Dortmundu. Tam ga je opazil Kasparov in dal za mnoge nezaslišano pobudo, da se fanta vključi v rusko moštvo za nastop v Manili. Vladimir je postal z 8,5 točke iz devetih partij heroj olimpijade. Pustil je šolo in bil že čez nekaj mesecev med svetovno deseterico. Njegova igra je bila mešanica dinamike, harmonije in globokih strateških zamisli. Bil je iz testa za najvišje domete, če bi le omejil nočno življenje, ki ga je ljubil. Botvinik je v tem času dejal, da iz Kramnika ne bo nič; le kaj naj bo iz mladeniča, ki se tako malo spoštuje, da pije in kadi.

Leta 1995 je bil Kramnik povabljen v štab Kasparova za dvoboj z Anandom. Od največjih se je učil od blizu. Januarja 1996 je začasno postal prvi igralec sveta, najmlajši dotlej. Postal je otvoritveni guru; njegove izbire so ustvarjale modo. Leta 1998 je izgubil kvalifikacijski dvoboj z Aleksejem Širovom. Ta je imel s prvakom obupen izid in sponzorji se za ta dvoboj niso ogreli, medtem ko je Vladimir že večkrat ugnal Garija in obetal zanimiv boj. Tako je postal prvi (in zadnji) izzivalec po Euweju leta 1935, ki si te pravice ni sam priigral. Po dolgih strokovnih in psihofizičnih pripravah je jeseni 2000 v Londonu presenetil Kasparova s pozabljeno berlinsko različico Španske igre. Gariju je ni uspelo prebiti in po zgodnjem porazu je postajal živčen. Kramnik je dosegel še eno zmago in brez poraza postal štirinajsti svetovni prvak.