Bostonski Gillette je pred dobrim tednom splovil reklamo, v kateri prevprašuje staro in ponuja novo definicijo moškosti. Na spletu se je vnela srdita debata, tradicionalisti so pozvali k bojkotu proizvodov britvičarske multinacionalke, v slovenskih kinih pa se po nekem naključju od prejšnjega tedna vrti Marija Škotska, ki ima prav tako nekaj povedati o vroče debatirani strupeni moškosti. Zgodovinska drama, ki si mestoma dovoljuje kanonične netočnosti, je pronicljiva reinterpretacija zgodbe o znameniti škotski kraljici s pridihom aktualnih družbenih vprašanj, povezanih predvsem z razmerji moči med spoloma.
Prava moška energija
Marija (Saoirse Ronan) je bila rojena kot škotska kraljica in se je v zgodnji mladosti poročila s francoskim kraljem, zatem pa hitro ovdovela in prevzela vajeti nemirnega škotskega kraljestva (1542–1567), na kar se osredotoča filmska pripoved, ki na drugi strani spremlja dogajanje na dvoru njene sestrične Elizabete I. (Margot Robbie), takratne angleške kraljice. Mnogi so bili prepričani, da je bila zakonita kraljica Anglije pravzaprav Marija in ne Elizabeta, toda režiserka Josie Rourke s scenarijem Beauja Willimona, ki je nastal na podlagi zgodovinske knjige Queen of Scots (John Guy), naredi zasuk in legendarne škandale bolj kot z njuno igro prestolov oblije s feminističnim portretom vladaric v svetu povzpetniških, pohlepnih, zarotniških in brutalnih moških.
Ti snubci in veljaki želijo držati obe kraljici v stalni vojni, zato spletkarijo, podtikajo, podpihujejo, morijo in so ob preobilju moške energije celo pripravljeni zanetiti državljansko vojno. Uničili bomo, samo da bomo vladali. Po eni strani jih moti, da je Marija katoličanka, saj so sami protestanti, a še mnogo bolj jih moti, da je ženska, kar v deželi notoričnih kraljemorcev zanjo seveda ni posebej dobra napoved. Da imajo ti vojaški poveljniki, politiki, svetovalci, kleriki in polbratje zares razkošne brade, je le dodaten dokaz, da je vso to toksičnost včasih res treba enostavno pobriti.
Srčne in državne zadeve
Rezultat moških iger sta dve zelo različni vladarici. Elizabeta v Angliji vlada previdno, konservativno, paranoično in – kot pove sama – ob tem postaja bolj moški kot ženska, Marija na Škotskem pa odločno in pogumno, bolj v skladu z dolžnostjo kot ambicijo. Zaradi tega se morda sprva zdi šibka, vendar njena avtoriteta ironično izhaja ravno iz tega, da ni oblastniška in gospodovalna, pač pa pravičniška in milostna. Marija po eni strani razume, da je kraljeva poroka državna in ne srčna zadeva, po drugi pa na bojišču prizanaša izdajalcem. Ko jo prezbiterijanski reformator John Knox označi za babilonsko vlačugo in lažno kraljico, je jasno, da so besede v prevodu le krik iz obupa, ker se ni podredila pravilom igre, ki so bila zapisana pred njo.
Nagrajena britanska gledališka režiserka iz Salforda pa se ne ustavi zgolj pri kritiki moških metod in patriarhalnih zapovedi, temveč gre tudi v drugih pogledih širše od konvencionalne žanrske tematike. Rourkova sicer v slogu ni tako unikatno predrzna kot grški režiser Yorgos Lanthimos (Jastog, Ubijanje svetega jelena), ki je lanskoletno kostumsko dramo Najljubša prepredel z anahronizmi in svojim edinstvenim občutkom za bizarno, a s provokativnimi prizori spolnosti, pronicljivimi dialogi, raznoliko zasedbo in odlično umeščenim tehtanjem razmerij moči med spoloma pošteno izziva razmislek občinstev.
Marija Škotska nikakor ni film skrbno koreografiranih bitk ali grandioznih dvornih preobratov, kar se debeli dve uri dolgi drami resnici na ljubo mestoma pozna pri tempu, a to zelo uspešno nadomesti z inteligentnim scenarijem. Ta v utesnjujočih kamnitih utrdbah, posejanih po hladnih, megličastih, zelenorjavih škotskih višavjih, niti za hip ne zabrede v poceni, oportunistično tematiziranje aktualnih družbenih razmislekov. Najbolj pa se debiju obetavne britanske režiserke podata prepričljivi nosilni ženski vlogi. A če rečemo, da je Avstralka Margot Robbie v vlogi Elizabete odlična, je pošteno reči, da je Irka Saoirse Ronan kot Marija izjemna.
