Hollywood rad snema lahkotne filme, režiser Steve McQueen ne snema lahkih filmov (12 let suženj, Sramota, Lakota). McQueen gre rad v detajle, Hollywood rad poenostavlja. Včasih je vsled tega feminizem po ameriško že to, da studio posname film, v katerem izvorno idejo spremeni le toliko, da vanjo vtakne žensko zasedbo. Iz takšne ženske zastopanosti se rodijo razni Izganjalci duhov (2016), ki jim pri nas v prevodu niti ne popravijo spolne oblike, pa recimo Oceanovih 8 (2018), ki jih pozabimo po prvem ogledu. Na tak način je v letošnji tretji izvedbi feministična hekerka Lisbeth Salander (Dekle v pajkovi mreži, 2018) postala le še ena verzija Jasona Bourna.
Za mnoge ameriške filmarje je enakopravnost pač le enostavna zamenjava spola protagonista, feminizem pa prepogosto zgolj poslovna priložnost. Priznana pisateljica Gillian Flynn, ki je scenarij za Vdove z McQueenom priredila na podlagi istoimenskega romana Lynde La Plante, po drugi strani razume, da zastopanost žensk v filmih sama po sebi ni dovolj, temveč morajo biti liki izdelani zunaj stereotipnih, spolno predpisanih okvirov, kar je nazadnje pokazala v HBO-jevi Ostrini (2018), pred tem pa v Fincherjevi detektivki Ni je več (2014). Američanka in britanski režiser gledalca jasno ne slepita s poceni družbenim aktivizmom, temveč se žanrskih stereotipov kriminalnih dram, v skladu s katerimi so ženske kot soproge ali objekt spolne potešitve praviloma potisnjene na pripovedno obrobje, lotevata slojevito ter ob tem v spremljajočih filmskih registrih cinično premišljujeta o skorumpirani politiki in manipulacijah, ki jim je podvržen revnejši sloj prebivalcev Chicaga.
Zakoni ulice in žanrski stereotipi
Vdove so tiste vrste triler, ob katerem je gledalcu, ko vstopa v mračen svet kriminala, zelo neprijetno. V boju za oblast in denar vladajo zakoni ulice, vzdušje je zoprno mračno, zločinci ne poznajo empatije in ne izbirajo metod. Prevladuje občutek neizbežnega, akterjem tako pretežno ne preostane drugega kot vdati se sistemu, v katerem so na meniju »le dolarski bankovci in prazne obljube«. To ni svet, v katerem bi želeli živeti. »Voznika smo morali zamenjati, ker je bil prejšnji umorjen,« oskarjevka Viola Davis kot Veronica pred dejstvo postavi preostali vdovi Lindo (Michelle Rodriguez) in Alice (Elizabeth Debicki) ter voznico Belle (Cynthia Erivo). Povsem jasno je, da vdove ne ropajo, ker bi jim to bilo všeč ali ker bi si želele živeti na takšen način, temveč ker lahko le tako odplačajo dolg in obenem zadržijo nekaj zase.
Dokaj klasično žanrsko pripovedno izhodišče pa zasenči prej omenjeni tematsko bogati družbeni premislek, ki ne deluje vsiljeno, temveč služi kot rdeča nit sporočilnosti. Kljub drznemu ropu McQueenova kriminalka v prvem planu pravzaprav ni tipičen heist film. Dejanski rop namreč ni lajtmotiv, še manj je kompleksno grajen kot recimo tisti v Dassinovi mojstrovini Rififi (1956), Melvillovi klasiki Rdeči krog (1970) ali Mannovi spektakelski Vročini (1995), ki se postavlja s kar tremi roparskimi podvigi. Priprave so tokrat bolj ali manj psihološke. Vdove prav tako v zaključku ne postanejo nekakšne superjunakinje, ki bi z orožjem po dveh tednih strelskih vaj rokovale kot vojni veterani, se čudežno spoznale na varnostne sisteme in mikastile fizično superiorne moške. Vdove so bolj kot to razdelana karakterna študija štirih žensk, ki se kljub strahu in dvomom odločijo končno vzeti usodo v lastne roke. To ni le prispodoba za emancipacijo, ampak kar boj za preživetje, predvsem pa boj za boljši položaj v družbi, ki v kontekstu filma ni opredeljen zgolj z diskurzom o spolu.
Britanski filmar Steve McQueen resda kljub za zdaj majhnemu številu filmov že velja za veliko režisersko ime, ki resnici na ljubo tudi znotraj žanra kriminalke vnaša nekaj svežine. A ob bogati vsebini sicer nekoliko predolge drame pozablja na pripovedno dinamiko in kljub mestoma zanimivi asociativni montaži z vidika režije ne postreže z ničimer, česar v resnici še ne bi videli.
