Ni poslovna skrivnost, da stripovski izdajatelj Detective Comics (DC) v filmski tekmi krepko zaostaja za Marvelom, popkulturnim tekmecem, ki je od prvega Iron Mana leta 2008 v filmskem vesolju splovil že 20 filmov. Warner Brothers je z DC-jem začel lastno serijo filmov graditi šele pet let pozneje, s sicer odličnim Jeklenim možem (2013), a je v očeh kritikov leta 2016 brcnil mimo s filmoma Batman proti Supermanu: Zora pravice in Odredom odpisanih, zaradi česar je studio poskušal recept približati konkurenci. Lani je stripovski gigant popravil vtis s Čudežno žensko, ne pa tudi z Ligo pravičnih.
Tako je režiserske vajeti za šesti film prevzel James Wan, ki je pred tem zagrešil horor uspešnici Žaga (2004) in Priklicano zlo (2013), kasneje pa recimo sedmi del Hitrih in drznih (2015). Ni torej pretirano predrzno trditi, da je avstralski filmar malezijsko-kitajskih korenin DC-jeva igra pokra na vse ali nič. Sploh ker mu je studio v paketu z obilico kreativne svobode in proračunom v domeni 200 milijonov dolarjev namenil še imenitno igralsko zasedbo, pri kateri prednjačijo Amber Heard, Nicole Kidman, Willem Dafoe, Patrick Wilson, Dolph Lundgren in seveda »fant iz oglasa« Jason Momoa.
»Ah, majhno postojva, preljubi Jason Momoa, de jaz se od tedna oddahnem, de ob kokicah mi glava počije.«
Ameriški mišičnjak s Havajev je kajpada pravi za vlogo Aquamana, saj je pred tem že večkrat potrdil, da mu je lik samosvojega, navidez surovega heroja pisan na kožo. V prvi sezoni priljubljene serije Igra prestolov je bil perfektni Khal Drogo, kasneje pa pravzaprav edina svetla točka najnovejše ekranizacije barbara Konana (Konan barbar, 2011). Očitno mu je usojeno, da v službi ne bo nosil majice, navsezadnje je igralsko kariero začel v izdihljajih kultne serije Obalna straža. Momoa sicer kljub svojim topless vlogam, ki mu jih gotovo zavida tudi Matthew McConaughey, pod vizualnim šarmom k sreči skriva igralski talent, predvsem pa je tokrat opazna simpatična kemija s teksaško igralko Amber Heard, ki smo jo kot princeso Mero prav tako že videli v Ligi pravičnih (2017).
Morska pustolovščina o sinu očeta s kopnega in kraljice iz morja, o nesojenem kralju potopljene Atlantide, je na plečih igrive zasedbe odličen primer lahkotnega, nepretencioznega modernega blockbusterja. Takšnega, ki gledalca za dve uri in pol z uravnoteženo izmenjavo humorja in akcije ter izobiljem posebnih učinkov potopi v presunljivi podvodni svet, ob tem pa s primesmi shakespearjanskih prestolnih igric servira zaplete iz učbenika klasičnih telenovel. Zgodbo prepovedane ljubezni, sprtih bratov, na smrt obsojene kraljice in prestolonaslednika, ki mora to še postati. Le da ne z mečem, ampak Neptunovim tridentom.
»Je blizo, je blizo do ponedeljka, ko v službi delo me težko privije. Možgani trudni te, James Wan, želé, le urno, le urno zrežiraj zabavo zamé!«
Ponovno se izkaže, da so zgodbe posamičnih junakov z vidika tekoče naracije, kjer tipično trpijo ansambelski filmi, v izhodišču učinkovitejše in bolj zaokrožene. Režiser Wan tu ne odkriva tople vode. Ozadje junaka, ki komunicira z jeguljami in skati ter plava hitreje kot Phelps, razkriva z ustaljenimi montažnimi preskoki iz sedanjosti v preteklost, pri čemer praviloma ne pretirava z akcijskimi vložki, ko pa vendarle pripoved preide k spektaklu, ne režira hektično, tako da dogajanju, polnem čudovitih podmorskih podob in rajskih lokacij, zlahka sledimo.
Zabaven skok v ocean sicer z redno rabo komičnih razbremenitev in predvidljivih pripovednih prijemov nikoli zares ne poseže iz kalupa že rahlo izpetega superherojskega podžanra. Jasno je, da je želja tovrstnih popkulturnih uspešnic nagovoriti širok krog občinstva, a to ni nujno nepremostljiva pomanjkljivost. Aquaman je v tem smislu potrditev, da se da iz povprečne stripovske predloge z jasno vizijo ustvariti izjemno kratkočasen akcijski film, ki si zasluži namig na nadaljevanje. DC je v bitki superjunakov morda res pogorel na kopnem in v vesolju, a je zato svojega asa zdaj našel pod morsko gladino.
