Naftne družbe se mrzlično trudijo, da bi prišle do lastnih virov električne industrije, toda dosedanji distributerji elektrike bi radi sami zgrabili enkratno priložnost, ki se jim ponuja kar sama od sebe, piše Aleksander Lucu v novi številki Nedeljskega dnevnika. Oboji, »naftarji« in električarji, pa so pozabili, da bo zaradi dolgotrajnejšega polnjenja akumulatorjev, kot je bilo točenje bencina, treba občutno povečati število polnilnih postaj in število polnilnih mest na postajah. O tem bodo odločali v prvi vrsti lastniki avtocest in deželnih cest. Pričakuje se popolnoma nova zasnova postajališč, saj bo treba zgraditi polnilnice za električna vozila velikanskih razsežnosti.
Po vsem svetu že preigravajo posle okoli električne mobilnosti z neverjetnimi nakupi in presenetljivo velikimi denarji. Samo medklic: v nekdanji Sovjetski zvezi so za vsak primer zgradili nekaj res megalomanskih hidrocentral samo za rezervo. Ogledali smo si takšno hidrocentralo na Jeniseju pri Krasnojarsku, ki ima sto metrov visoko in skoraj kilometer dolgo pregrado. Da so jo gradili več kot deset let sredi divjine, so morali postaviti najprej mesto za 30.000 prebivalcev, za družine delavcev, ki so jo gradili. Zdaj nanjo najbolj poželjivo gledajo Kitajci, Rusi pa priznavajo, da so v socializmu včasih tudi pravilno razmišljali.
Kaj pa pri nas? Vlada še zatišje? Javno še vse miruje, toda v ozadju hudo vre, vendar se vladi niti ne sanja. Tudi sam veliki Petrol lahko državi skoraj brez preplaha spolzi iz rok, tako napeto je že.
Prvi poskusi prevzema Petrola od Bavčarjevega Istrabenza in obratno (prevzema Istrabenza od Petrola) so se dogajali jeseni 2007. S Petrolom sta manipulirala takratni minister za gospodarstvo Andrej Vizjak in Belokranjec, pripravljen na vse poslovne priložnosti, Darij Južna, ki je bil že takrat kar pomemben solastnik naše največje naftne družbe. Za Istrabenz je igrala finančna družba Poteza. Bitko med Istrabenzom in Petrolom je takrat presekal predsednik vlade Janez Janša. V Petrolu je dobil vso oblast razvpiti Viktor Baraga, Janšev sošolec in sosed iz Grosupljega. Za Barago je ostal razdejan Hit, kjer je bil nadzornik, Petrol pa si je komaj opomogel. Sam Viktor je kot zvesti sopotnik avstralskega udbanet Slovenca Dušana S. Lajovica končal nekje na južni polobli. Janša se je takrat vizionarsko pogovarjal tudi z ruskim Gazpromom (če ga Rusi ne bi imeli na seznamu svojih, mu takšen podvig zagotovo ne bi uspel), ruskim velenaftarjem. S pomočjo Gazproma bi Petrol lahko postal mali srednjeevropski gigant za nafto, plin in elektriko. Stranka SDS bi tako lahko računala na trojni vir dohodka in z velikanskim prostorom za strankarske kadrovske zaposlitve. Zato je bila zmaga SD in Boruta Pahorja na volitvah 2008 strašen udarec za SDS, kajti minister Vizjak je imel že izdelan načrt prevzema Petrola v naslednjem mandatu, o katerem so bili popolnoma prepričani. Petrola se je tako spet polastila stranka SD.
Na Švedskem še v cerkev s kartico
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako smo Slovenci še vedno naklonjeni plačevanju z gotovino, ponekod v Evropi pa ne več, kaj smo izvedeli v pogovorih s Prešernovim nagrajencem, režiserjem Filipom Robarjem Dorinom, kakšne vtise smo dobili z obiska tovarne obutve Alpina Žiri, kako nevarno je kajenje vodnih pip – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
