Nedeljski dnevnik: Ko upokojenec od lakote zajoka

»Že večkrat sem rekla, da je Slovenija daleč od socialne države. Seveda ni vse slabo, ampak da še vedno zadržujemo to revščino, da tako stigmatiziramo zdrav razvoj otrok, to je zame nedopustno in to je kršitev osnovnih človekovih pravic,« je v pogovoru za Nedeljski dnevnik povedala Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine Moste - Polje iz Ljubljane.

Ogulinova opozarja, da se kljub vsem podatkom o gospodarski rasti in boljšemu položaju ljudi dogaja, da večina nima vpliva na zmanjševanje revščine. »Pri nas ne opažamo nič manj ljudi, potrebnih pomoči, kot smo jih imeli prej, je pa res, da se je struktura prosilcev pomoči spremenila. Vse več je zaposlenih, pa prekarnih delavcev, vse več je bolnih ljudi, ki nimajo nobene oblike povračila, ne bolniške ne invalidske pokojnine, ničesar. Dejstvo je, da se je število ljudi pod pragom revščine celo povečalo. Predvsem je problem dolgotrajna revščina, ki povsem onesposobi ljudi, še posebno otroke. Ta dolgotrajna revščina je v Evropi največja prav v Sloveniji.«

Še ena skupina ljudi je ogrožena – ostareli, ki pogosto ostanejo sami z minimalno, sramotno nizko pokojnino. »Šeststo tisoč jih je. Lahko bi vam pokazala številna pisma, kjer govorijo o svojih tegobah,« je pretresena Ogulinova. »Eden od njih mi je pisal, da pogosto joka, ker nima hrane, in ali lahko pride k nam po kakšen obrok. So pa tudi oni del družine, za katero delujemo. O njih se zelo malo govori, umaknejo se, tiho so in počasi odmirajo na robu družbe. Z minimalnimi pokojninami, potem ko so vse življenje delali, ustvarjali to državo in vse, kar ima. Na koncu preprosto ne morejo živeti. To pa res ni pošteno in ne pravično. Ne morejo v dom za ostarele, ker je predrag, doma ne zmorejo stroškov, mladi pogosto ne morejo poskrbeti zanje, ker še sami nimajo.«