A žal lahko čakamo le, kolikokrat v prihodnosti sploh bodo pogoji za zimske športe pri nas ugodni. Pa ne za to, da se bomo podričali po kakšnem klancu in potem delili lepe fotografije na družbenih omrežjih in skušali vzbuditi slabo vest tistim, ki so ostali »tam«. To se bo dalo početi še dolgo, čeprav morda v povprečju malo manj pogosto. Če ne v snegu, pa v blatu ali v lepem in toplem sončnem januarju ali februarju ali pa decembra, če hočete. Vse težje pa bo vnaprej načrtovati vsaj nekajdnevne dogodke, ki bodo vezani na sneg ali mraz. Težko si namreč predstavljam, da bi objavili, da bo Zlata lisica na primer 2. februarja, če ne bo vremena, pa teden dni kasneje ali morda 14 dni po tem… Najbrž bi lahko pokazali še ne vem kakšno prilagodljivost in, kot se dandanes zelo pogosto izraža, fleksibilnost, pa ne bi imeli tam na FIS posluha za nas.
Vse večkrat se bomo najbrž spraševali, ali je smiselno organizirati podobne prireditve za vsako ceno, ko lahko tudi tik pred zdajci odpadejo, ker pač ne moremo kljubovati naravi. Toliko stroškov, dela, živcev pa tudi časa in čakanja ter vožnje za tekmovalce in spremljevalne ekipe. In potem tekma na robu regularnosti zaradi slabih razmer na smučišču. Nam, ki vse to samo gledamo, ni hudega. Morda smo le ob zabavo, ob razburljiv dogodek, ampak ali je to sploh pomembno? Ne verjamem, da ne bi bilo mogoče tekmovanj organizirati na drugačen način, z več razumevanja za vremenske razmere. Pa ne samo s strani organizatorjev in tekmovalcev, ampak tudi s strani pokroviteljev, vseh tistih, ki plačujejo najbrž velike zneske, ki pa se jim zagotovo vedno splačajo. In če bi se jim splačali malo manj, najbrž ne bi propadli, morda bi bil le zaslužek malo manjši.
Ampak spet smo pri tem, kar postaja maksima naše družbe: zaslužek se ne sme manjšati, in to za nobeno ceno! Pravzaprav je to sprto z vsako zdravo pametjo. Ampak mi že dolgo nismo družba zdrave pameti.
