Ko je Karel Veliki osvajal nižine severne Italije, je govoril o »nezdravem in kužnem zraku«, poleti je bilo soparno, vroče, zatohlo. Koliko je simbolike v tem, kajne? Tudi pri nas je ozračje pogosto »zatohlo«, Cankar je pisal o Dolini šentflorjanski, zaprti in prav nič »prevetreni« družbi. No, najbrž pri tem vreme ni imelo ničesar zraven, ampak vzporednice pa lahko potegnemo. Po eni strani smo glede tega zaprti, po drugi je bila Slovenija skozi zgodovino pogosto na prepihu, ampak ne dobesedno, temveč so se čez to ozemlje pogosto valili vojske in narodi na svoji poti v boljše življenje. Ali jim je bila ta deželica všeč ali ne, ne vem, tudi tega ne vem, ali so se dobro počutili ali pa so vzdihovali zaradi sopare in vročine, če so bili tu slučajno poleti.
Vsekakor so ljudstva, ki so se v preteklosti selila in iskala boljše pogoje za življenje, srečevala z različnim podnebjem, ki jim je bilo včasih morda tudi povsem neznano. Zdaj vemo o tem veliko več, Zemlja nam je podnebno skoraj povsem domača, pa čeprav živimo v obdobju razmeroma hitrih podnebnih sprememb. Nekoč so bili glede tega precej bolj nebogljeni. Res pa je, da so potovali precej precej počasneje. Morda so potrebovali leta za to, kar mi prepotujemo v nekaj urah. Zato so se lahko sproti prilagajali vremenskim razmeram. Skoraj vsi so bili migranti. Danes je to že skoraj greh. Zemljo smo si prisvojili, nismo je pripravljeni deliti z drugimi, s tistimi, katerim smo jo dobesedno ukradli. Res smo postali skrajno neobčutljivi.
Zaradi podnebnih sprememb, ki jih je sprožil bogati del človeške družbe, zmanjkuje tal pod nogami drugim. Krčijo se območja, kjer bi lahko preživeli, zato iščejo kraje, kjer bodo imeli vodo, kjer bodo lahko preživeli. A kaj ko je že vse rezervirano, pokupljeno. Pokupljeno z denarjem, ki smo ga zaslužili na njihov račun. Kaj nam pomaga vse bogastvo, če soustvarjamo skrajno nestabilno družbo, v kateri se bodo nasprotja in konflikti le še zaostrovali. Če kdaj, se bo zdaj izkazalo, ali smo ljudje inteligentna in sočutna bitja.
