Kateri se pa tako začne? A ta zadnji, Tole zdaj? Ja, hehe, mi je zelo žal.
Jezik je – v vaših romanih pa še sploh – sredstvo, ki močno določa značaj literarne osebe. Kaj to pomeni v primeru osrednjega junaka, pisatelja Zorana?Glavni junak romana je sicer roman sam. A jezik da naj bi nekaj povedal o meni?
Zapišete, da realnosti niste več hoteli opisovati prek izmišljenca, pred bralcem pa je pripovedovalec, moški z vašim imenom, ki piše ne le enega, temveč dva romana.Za druge like znam uporabiti jezik, za sebe ga nimam izdelanega. Če berete Kleča, je ta povezava jasna, duhovit je, zna biti tudi dolgovezen, a če se usedete z njim na kavo, bo tako govoril, takšen je. Če pa jaz poskušam kaj napisati o sebi s svojimi besedami – saj sem poskušal –, zvenim popolnoma bedasto.
Zato sem si tokrat zamislil nekoliko ritmiziran jezik, vajen sem ga že iz svoje prve igre Potepuhi (1976). Vam morda tak izraz zveni nekoliko arhaično, a gre le za pravilno slovenščino, dodajam pa še vse sorte besed, ki mi padejo na pamet. Kombinacija na trenutke lahko deluje malo napihnjeno, visokostno, a jo obenem nižajo razne psovke. Tu jih sicer niti ni veliko, v naslednji knjigi jih bo, obljubim, precej več.
A kako je Zoran sploh dobil besedo? Hitro bi kdo rekel, da je tovrstno pisanje o sebi malo samovšečno.Ta junak ni izmišljen, tako je pač bilo moje življenje med jesenjo 2013 in poletjem 2014. Čeprav ne čisto tako. V romanu je seveda tudi ogromno izmišljenega, torej pretiranega ali zmanjšanega, zaradi učinka, a vse drži. Odločil sem se, da ne bom več pisal romanov, in da če torej pišem, pišem iz sebe in o sebi, o tem, kar se dogaja okoli mene, tokrat tudi o svoji cimri, najini družbi.
Drugače sem res dolgočasen človek. Na počitnicah na Mljetu, ki so opisane v romanu, se ni nič dogajalo, nobenega zapleta ni bilo, ampak izmisliti si tudi nisem smel ničesar. Pa se da dogajanje kljub temu opisati prepričljivo, to je zame glavni izziv. Je bil in ostaja. V vsakem primeru pa se lotim, če se, branja svoje knjige s precejšnjim strahom. Eni se radi s svojimi pojavljajo v javnosti in se slikajo, hodijo celo predavat, a jaz, taman posla, nikoli. Branje tega intervjuja mi bo mogoče šlo, morda ga bom prenesel, a objavite, prosim, mojo čim manjšo fotografijo!
Ustvarjalce, tudi sebe, si radi privoščite. Nekje v romanu zapišete, da mnogim umetnikom pri preživetju pomaga samo pomanjkanje talenta.Načnem problem »večincev« in »manjšincev«. Začelo se je, sem napisal, ampak to je bolj šala, nekoč, ko so eni nekaj slikali po notranjščini jam, drugi pa lovili in skrbeli za preživetek vrste. Večina je nato ponorela nad manjšinci, lenobami, kajne, in jih povsem zaprla v jame. Kjer pa so oni, poglejte, naslikali fantastične stvari, za opravili večine pa ni ostalo nič. To temo še bolj skrtačim v naslednji knjigi Čeprav seveda, kjer večince izpostavim kot posebno ničkoristne.
No, taki niso kulturniki, ki prav tako nastopajo v romanu. Zakaj ste jim dali nadimke, če pa zlahka razberemo, da je denimo vaša cimra, ki »načeluje danes že svetovno znanemu muzeju najsodobnejše umetnosti«, Zdenka Badovinac?Kdor nima opravka s kulturniškimi krogi, jih pač ne bo prepoznal, a to je povsem nepomembno. Celo ovira pri branju bi to utegnila biti, precej ljudi – kolikor jih sploh bere – se je najbrž spraševalo, kaj so to za eni. Važno je samo, ali so opisani kot pristne osebe, tudi če morda niso ravno najbolj smešni. A pisati smešno je najtežje, saj to menda vemo. Eni vemo, no, mnogi pa mislijo, da to pride zlahka.
S svojimi knjigami vsakič odprete pomembne družbene teme. Z dnevnikom Eda Prinčiča, ki ste ga pomagali pisati, denimo tudi vprašanje oportunizma pri komunistih. A vaši junaki se vselej najbolj obremenjujejo glede »privat počutja«.Taki smo. Vsi govorimo, da se Auschwitz ne more ponoviti, a ljudje v resnici samo čakajo, da se pojavi žrtev, na katero bi se lahko spravili. Itak se ravnokar spet spravljajo na neke tujce bojda. Ta omenjena naslednja knjiga, ki jo pišem, se na neki način, pa seveda sovražim patetiko, posveča temu, da se dajmo nehat sovražit, ljudje smo ipak vsi iz Afrike. Lahko bi nekoč spet vsi govorili en sam jezik. Mogoče svahili, hehe.
Zveni skoraj, kot da bomo v naslednjem romanu spoznali manj srboritega Hočevarja.Težko bi rekel, da moji romani prinašajo višje moralno sporočilo ali sploh kakšno sporočilo, ni bistveno, da se iz njih nekaj naučimo. Predvsem hočem, da bi se bralci zabavali. Ampak pametni bralci – in da zabava ne bi bila plitka. Tako počnejo pravzaprav vsi resnejši umetniki. Guernica, denimo, je bila naslikana po tistem grozovitem pomoru, in slika nedvomno izraža veliko Picassovo prizadetost, ampak ne smemo si misliti, da ni užival med delom na njej. Tudi kadil je zraven in se hecal. Nekaj občutljivcev, manjšincev, kot jim pravim, pa ob njej prav tako čuti precejšen užitek. Dojamejo, skratka, da gre za remek delo, resničen artefakt. Ki bo skupaj z drugimi, zares kakovostnimi, za zmeraj – ob še tolikšnih svinjarijah, ki smo jih ljudje sposobni ušpičiti – neke vrste sporočilo, da smo zmožni tudi veličastnih dejanj. In da ima življenje smisel tudi, če vzamemo, da ni boga.
Kar pa se tiče mene oziroma mojih artefaktov, torej romanov – naredim jih, kakor pač zmorem in kakor mi prija. Ampak kaj pa vem, če so res dobri. Upam samo, da v njih nisem videti smešen. To pa res ne bi rad bil.
