Letošnje kulturno leto bo v luči slovenskega razsvetljenca Valentina Vodnika (1758–1819), mineva namreč dvesto let od njegove smrti. Nekateri se ga, rojenega v Vodnikovi domačiji v ljubljanski Šiški, spominjamo kot avtorja prve izvirne samostojne slovenske pesniške zbirke Pesme za pokušino (1806), drugi kot ustvarjalca Velike pratike (1795–1797) in Male pratike (1798–1806) ter urednika prvega slovenskega časopisa Lublanske novice (1797–1800), ki so bile kljub skromni nakladi prelomen dosežek. Bil je tudi prevajalec, filolog, jezikoslovec, slovaropisec.
V kritičnem času narodnega in literarnega preporoda, ki je po pretežno cerkveni prinesel tudi posvetno literaturo, je od šolnika Blaža Kumerdeja prevzel skrb za slovar slovenskega knjižnega jezika; zbrala sta 30.000 gesel, a ga Vodnik zaradi preobilice drugega dela ni pripravil do tiska, zato je dobro služil predvsem sestavljalcem slovarjev v 19. stoletju. Napisal je prvo v slovenščini napisano slovnico slovenskega jezika Pismenost ali Gramatika za perve šole (1811). Pa tudi prvi narodno prebudni spis v slovenščini Povedanje od slovenskega jezika, kjer se je posvetil zgodovini, značaju in slovstvu Slovanov.
Prvi pesniški kult
Kljub tej tipično razsvetljenski vsestranskosti je ostal v zgodovino zapisan zlasti zaradi izvirne, bralcem dopadljive posvetne poezije, ki je s slovenščino prebujala pokrajinsko in posredno tudi nacionalno zavest, opozarja literarni zgodovinar Marijan Dović z Inštituta za slovenski jezik in literarne vede ZRC SAZU. V tem pogledu sta pomembni njegovi »ilirski« odi, v katerih je nakazana zamisel o samostojnem slovenskem kulturnem razvoju, značilna za prerodni krog barona Žige Zoisa, kjer so se zbirali napredni slovenski razsvetljenci. »Tudi zato je Vodnik po smrti postal prvi pesniški kult na Slovenskem. Staroslovenski veljaki so leta 1858 na njegovi šišenski domačiji postavili marmorno ploščo in vanjo vklesali, da se je tod rodil pervi slovenski pesnik. Dobrih trideset let pozneje je v Ljubljani zrasel velik Vodnikov spomenik, ki stoji še danes – to je bila dotlej najresnejša simbolna intervencija slovenskega narodnega gibanja v javni prostor bodoče nacionalne metropole.«
Z nekoliko distance je seveda treba dodati, da Vodnik kot pesnik ni bil ravno prvi, zlasti pa, da velja njegove dosežke ocenjevati v okviru širših dejavnosti Zoisovega kroga, pravi Dović. Vodnikov mecen in pesniški mentor baron Zois je v resnici tista oseba, ki je odločilno vplivala na vpeljavo nove, vse bolj nacionalno obarvane paradigme slovenske literarne kulture.
V šolskih klopeh
Za kontinuirano ozaveščanje o kulturnih predstavnikih in dogodkih tudi onkraj odmevnih obletnic danes bržčas skrbi predvsem šola. Vodnik je trajno prisoten v učnih načrtih, še bolj konkretno pa v berilih za osnovne in srednje šole, ki ponujajo branje na papirju in tudi napotujejo na splet, potrjuje didaktičarka Boža Krakar Vogel z ljubljanske slovenistike. V osnovnih šolah so v osmem in devetem razredu predstavljene posamezne pesmi, na primer Dramilo in Moj spomenik. V srednjih šolah pa so predstavitve bolj celostne, tako da so poleg pesmi, kot so Ilirija oživljena, Veršac in Zadovoljni Kranjec, obravnavana še druga Vodnikova besedila – odlomki iz pratik, Ljubljanskih novic – življenjepis in širši kontekst njegovega življenja.
»Med najpomembnejšimi pristopi je prepričljivo glasno učiteljevo interpretativno branje, da učenci slišijo in občutijo čar jezikovne patine in poskočnega ritma, pa spodbujanje predstav o tedanjem času ter povezovanje besedilnih sporočil z aktualnimi izkušnjami in razmišljanji sodobnih učencev,« meni strokovnjakinja. Ob Vodniku je priložnost za opazovanje šegavosti in humorja, s katerima se približuje bralcem, pa za nevsiljiv pogovor o domoljubju pri Vodniku in dandanes, o čemer pogovor v šoli ne teče prav pogosto. »Pesnika pogosto približa tudi primerno motivirano učenje kake pesmi na pamet, saj ta proces omogoča posamezniku čisto osebno doživljanje in komunikacijo z besedilom. Seveda pa je pred tem treba poskrbeti, da učenci razumejo vsebino besedil, kar se najlažje doseže s postopnim pazljivim branjem, razlago in pogovorom, tudi s poskusi ustvarjanja novih besedil v Vodnikovem stilu.«
»Brez ust govorim, nezastopnim molčim«
V primerjavi s Prešernom, čigar poezija le počasi izgublja privlačno moč, Vodnikova poezija danes deluje nekoliko naivno, zaradi jezikovne distance morda tudi zaprašeno, se ozre še na Vodnika danes Marijan Dović. Kljub temu pa se tu in tam zasveti kakšen njegov verz, pesem, uganka, ki utegne prepričati še koga drugega kot zgolj literarne in kulturne zgodovinarje.
Vsekakor je Vodnik protagonist neke dobe, ko pomen slovenske literarne kulture začenja nezadržno rasti, zato si po Horacijevem zgledu lahko samozavestno zida spomenik iz pesmi. Brez ust govorim, nezastopnim molčim, se glasi ena od njegovih ugank. »Rešitev je kajpak knjiga. Ironično, a v nasprotju z Vodnikom smo nemara na pragu epohe, ko bodo knjige spet umolknile,« sklene Dović.
