Recenzija romana Assie Djebar: Dvoumnost haremskih žensk

Ko si je enaindvajsetletna Alžirka Fatima-Zohra Imalayène ob odločitvi francoske založbe Julliard, da izda njen prvi roman Žeja, nadela psevdonim Assia Djebar, da bi si prihranila družinsko sramoto, se še ni zavedala, da bo njegov pomen zaznamoval njeno pisateljsko-humanistično vlogo skozi več kot pol stoletja trajajoče umetniško ustvarjanje. Djebar v narečni arabščini označuje zdravilca, kar je kasnejša zgodovinarka, pisateljica, pesnica, dramatičarka, filmska režiserka, prevajalka in predavateljica Assia Djebar (1936–2015) skozi svoje delo tudi zares bila. Nemara najvplivnejša magrebska pisateljica in večletna kandidatka za Nobelovo nagrado, ki je živela med Parizom in ZDA in katere dela so prevedena v več kot dvajset jezikov, je leta 2000 prejela mirovno nagrado nemških založnikov, leta 1996 nagrado neustadt za prispevek k svetovni književnosti zaradi rušenja meja med kulturo, jezikom in zgodovino, leto pozneje pa nagrado yourcenar.