Da je na rotterdamskem festivalu, ki se je začel v sredo, res mogoče videti številne zanimive neevropske filme, letos dokazuje že Sofia, celovečerni prvenec maroške režiserke Meryem Benm'Barek - Aloïsi, ki obravnava pravice žensk in z njimi povezane odnose med spoloma v Maroku. Ker v omenjeni severnoafriški državi spolne odnose pred poroko kaznujejo z enoletnim zaporom, v neformalnem smislu pa z družbenim izobčenjem, si dvajsetletna Sofia (Maha Alemi) ne prizna, da je noseča – dokler ji ne odteče voda. Ker ni poročena, je nočejo sprejeti v nobeno javno bolnišnico, saj jih strogo nadzirajo, v zasebne bolnišnice pa ne, da si te ne bi umazale ugleda.
Resnica neizogibno pride na dan in Sofijini starši zahtevajo, naj domnevni oče otroka prizna in se z njo poroči – kar sproži plaz zapletov zanjo in za njenega bodočega moža. Ta trdi, da s Sofio ni nikdar spal, a se na koncu vda in privoli v poroko – ker nanj pritiska njegova družina, ker prihaja iz najrevnejšega okoliša, Sofia pa iz najbogatejšega, ker mu bo njen oče uredil dobro zaposlitev in bo lahko poskrbel za svojo družino. Sofia se izogne poenostavljanju in moralistični zgodbi, kjer bi bilo kar koli le črno ali belo: edina stvar, ki je gotova, je to, da patriarhalni sistem in njegovi strogi zakoni škodujejo tako moškim kot ženskam.
Razpetost med identitetami
Ena Sendijarević je v Amsterdamu živeča bosanska režiserka, ki je svojo izkušnjo dvojne identitete uprizorila v celovečernem prvencu Take Me Somewhere Nice (Pelji me na lepše). Alma (Sara Luna Zorić) svojega očeta, ki se je iz Nizozemske vrnil v Bosno še pred njenim rojstvom, nikdar ni poznala, ko pa sliši, da umira, se odloči, da ga bo šla obiskat. Njeno odkrivanje Bosne je pravzaprav odkrivanje same sebe; skozi potovanje z bratrancem Amirjem (Ernad Prnjavorac) in njegovim prijateljem Denisom (Lazar Dragojević) dežela, ki je zanjo hkrati tuja in domača, deluje sanjsko, skoraj nadrealistično, kot udejanjenje vprašanj in dilem iz njene podzavesti.
Alma je namreč vseskozi razpeta med dva pola: med Bosno in Nizozemsko, med mater in očeta, med Amirja in Denisa. Tudi v Pelji me na lepše so odnosi do drugih in do samega sebe, podobno kot v Sofii, obteženi z ekonomsko neenakostjo: koliko sploh lahko velja ljubezen – bodisi romantična bodisi starševska – v primerjavi z možnostjo za boljše življenje? Kakšno obliko sploh lahko privzame identitetni upor, ki je razpet med dvema identitetama, a hkrati ni v nobeni zares domač? Ena Sendijarević zgodbo o odraščanju mladega dekleta na svež, komičen in na trenutke celo absurdističen način uspešno poveže z dejanskostjo vedno globljega brezna, ki nastaja med dvema Evropama.
Strukturna depresija deklet
Popolnoma drugačne težave pestijo dekle v Berlinu v komično eksperimentalnem filmu Das melancholische Mädchen (Melanholično dekle). Gre za film, ki bi ga (sploh v primerjavi s prvima dvema) morda zlahka označili za banalno ukvarjanje s »težavami prvega sveta«, a kaj zato? Melanholično dekle je postmoderno, filozofsko raziskovanje feminizma, materinstva, bežnih ljubezenskih razmerij, golote in telesnosti, umetniškega ustvarjanja in mnoštva sodobnih načinov življenja. Režiserka Susanne Heinrich je svojo študijo človeškega stanja mladih žensk razdelila v štirinajst epizod, ki sežejo od vizualnih eksperimentov z barvami do teatralnih upodobitev protislovij medosebnih odnosov, z nepričakovanimi premisleki o naravi sodobnega (zahodnega) sveta. Na primer glede sodobne obsedenosti zahodnjakov z meditacijo in vzhodnjaškimi duhovnimi praksami, ki posameznike silijo v potrošniški misticizem, da bi izbrisali same sebe – in to samo zato, da se bodo lahko naslednji dan še bolj učinkovito pustili izkoriščati.
Junakinji filma Melanholično dekle v svetu, ki je pravzaprav trg najrazličnejših življenjskih slogov, ne preostane drugega, kot da se usede ter kot Didi in Gogo v Čakajoč Godota čaka na konec kapitalizma. Prav od tod njena depresija, ki je, kot dokazuje »generacija melanholičnih deklet«, strukturne narave. Tudi ta film je – osupljivo – režijski prvenec; o Susanne Heinrich, ki je zanj v Nemčiji že dobila nagrado Maxa Ophülsa, pa bomo gotovo še veliko slišali.
