Slavni režiser se je po navedbah Tanjuga rodil 13. oktobra leta 1932 v Beogradu. Diplomiral je iz psihologije na beograjski Filozofski fakulteti. Je eden od začetnikov črnega vala jugoslovanske kinematografije, ki je kritiziral komunistično in kapitalistično družbo.
Med drugim podpisuje filme Parada (1962), Človek ni ptica (1965), Nedolžnost brez zaščite (1968), Manjka mi Sonja Henie (1972), Sladki film (1974) in Gorila se kopa opoldne (1993), ki je njegov zadnji dolgometražni film.
Bil je urednik različnih časopisov: Student, Književne novine in Danas. Za številne časopise je tudi pisal. Pomembno vlogo je imel v študentskih demonstracijah leta 1968.
Za svoje delo je prejel številne nagrade tako doma kot v tujini, med njimi oktobrsko nagrado Beograda, srebrnega medveda na Berlinalu, srebrno areno v Puli, nagrado Luisa Bunuela v Cannesu, srebrnega hugota v Chicagu in zlato dobo Belgijske kraljevske kinoteke, je naštel Tanjug.
Lani je postal častni doktor na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu.
Pred osmimi leti poklon slovenske kinoteke
Pred osmimi leti se mu je Slovenska kinoteka poklonila z retrospektivo, ki je ponudila devet celovečercev ter več kratkih eksperimentalnih in dokumentarnih filmov. Na ogled so bili tudi njegovi kratki filmi, ki jih je začel snemati leta 1955 kot amater v znamenitem beograjskem Kino-klubu, med drugim Pečat, Antonijevo razbito ogledalo, že omenjena Parada in Nova domača žival.
Otvoritveni film retrospektive je bil W.R. - Misterij organizma (1971), ki je po besedah avstrijsko-ameriškega cineasta in filmskega teoretika Amosa Vogla ena najpomembnejših subverzivnih mojstrovin 70. let. V nekdanji Jugoslaviji prepovedan film je po Voglovih besedah zelo smešna, močno erotična, politična komedija, ki predlaga spolnost kot ideološki imperativ revolucije in poziva k erotičnemu socializmu.
V času retrospektive se je režiser mudil v Ljubljani in sodeloval na okrogli mizi ob izidu študije avtorja Pavla Levija z naslovom Razpad Jugoslavije na filmu (2007), ki Makavejeva predstavlja kot najbolj radikalnega avtorja jugoslovanskega filma črnega vala iz konca 60. in začetka 70. let preteklega stoletja.
A Makavejev je to oznako zavrnil, saj je prišla "od zunaj", kot posledica kampanje takratne kulturne in politične oblasti. Kot je dejal, se sami avtorji niso nikoli poimenovali za "črnovalovce", filmi, ki so jih ustvarjali, pa so bolj kot črni bili živi.
