Filmski festival v Rotterdamu je leta 1972 nastal kot nekakšen pregledni dogodek, na katerem naj bi prikazovali filme, odkupljene za distribucijo v takrat sveže ustanovljeni nizozemski art kino mreži. Legenda pravi, da se je prvi večer na uvodni projekciji zbralo natanko sedemnajst ljudi. Toda do danes je ta prireditev prerasla v enega največjih in najbolj vplivnih svetovnih filmskih dogodkov, kjer se vsako leto odvrti več kot 500 filmov različnih zvrsti in dolžin.
Neodvisni in nenavadni
Festival je znan zlasti po naklonjenosti neodvisnemu filmu in kinematografijam tako imenovanega tretjega sveta, še posebej pa se osredotoča na dela obetavnih mlajših ustvarjalcev; v razvejanem programu seveda ponuja tudi retrospektive in še številne druge vsebine. V tekmovalni program 48. izdaje je uvrščenih osem filmov, vsaj nekatere od njih pa podpisujejo stari znanci festivala.
Švedski režiser Johannes Nyholm se vrača z morbidno dramo Koko-di Koko-da o odtujenem paru, ki sredi divjine postane žrtev nasilnih čudakov, nizozemska režiserka bosanskega rodu Ena Sendijarević s tragikomičnim filmom ceste Pelji me na lepše (Take Me Somewhere Nice) o mladenki, ki se odpravi v Bosno po sledeh očeta, ki ga ni nikoli spoznala, katalonski filmar Carlos Marqués-Marcet pa z zgodbo o paru, ki pričakuje otroka, v filmu Dnevi, ki bodo prišli (Els dies que vindran). Gabriel Martins Alves in Maurilio Martins se bosta predstavila s filmom V srcu sveta (No coração do mundo), portretom brazilskega mesteca Contagem, v katerem sta odraščala, danski režiser Ulaa Salim pa s svojim igranim celovečernim prvencem Sinovi Danske, politično srhljivko o radikalizaciji mladih.
Komentar stanja stvari
Kitajska filmarka Shengze Zhu je film Present.Perfect. oblikovala iz več kot 800 ur vseh mogočih posnetkov, ki so jih o svojem vsakdanu delili uporabniki kitajskega spleta, virtualne realnosti pa se dotika tudi Sheena667 ruskega režiserja Grigorija Dobrigina o moškem, ki na spletu domnevno spozna ljubezen svojega življenja. Medtem se čilska režiserka Camila José Donoso v filmu Nona skozi lik svoje ekscentrične in uporniške babice ozira na nedavno zgodovino svoje države. »Gre za zgodbe z robov globaliziranega sveta, ki odražajo pestrost in svežino pogledov, s katerimi sodobni filmski ustvarjalci komentirajo stanje stvari,« med drugim ugotavlja direktor festivala Bero Beyer.
Še osem filmov je izbranih v program Big Screen Competition, ki zmagovalcu poleg 30.000 evrov nagrade prinaša tudi distribucijo na Nizozemskem, med njimi sta denimo dokumentarca Hail Satan (režija Penny Lane) in Transnistrija (Anna Eborn, o mladini v nepriznani Pridnestrski republiki, ki se je po razpadu Sovjetske zveze odcepila od Moldavije); festival bo 3. februarja sklenila projekcija srhljivke The Hummingbird Project kanadskega filmarja Kima Nguyena. Seveda pa ne bo manjkalo spremljevalnih dogodkov, od različnih delavnic (eno izmed njih bo vodila znana francoska režiserka Claire Denis, katere novi film High Life se bo vrtel v enem izmed stranskih sklopov; med predavatelji bo tudi kitajski režiser Jia Zhangke, čigar film Pepel je najbolj bel smo denimo videli na lanskem Liffu) do pogovorov s številnimi gosti.
