Butch Cassidy in Sundance Kid
Ko so leta 1970 v Hollywoodu podeljevali nagrade za najboljše filme preteklega leta, je bil med favoriti vestern Butch Cassidy and the Sundance Kid (Paul Newman in Robert Redford). Vestern o dveh izobčencih, ki ropata po Divjem zahodu, potem pa pobegnete v Bolivijo, kjer nimata nobenih možnosti, je dobil kar sedem nominacij, na koncu pa se je zadovoljil s štirimi nagradami – za izvirni scenarij (William Goldman), za najboljšo skladbo (Burt Bacharch in Hal David), za najboljšo glasbo (Burt Bacharch) in najboljšo kamero (Conrad Hall). Brez nagrade je sicer ostal nominirani režiser George Roy Hill, ki pa je, mimogrede, s skoraj enako zasedbo v filmu Želo (The Sting) leta 1973 osvojil režiserskega in še šest drugih oskarjev. Film s takrat najpopularnejšima ameriškima igralcema je prinesel še kopico drugih nagrad, predvsem pa je samo v ZDA zaslužil skoraj 100 milijonov dolarjev. Velja za enega izmed 100 najboljših filmov vseh časov, popevka iz filma Raindrops Keep Fallin on My Head pa je postala eden največjih filmskih evergreenov.
Polnočni kavboj
Morda prvi eksplicitnejši gejevski film Midnight Cowboy je leta 1970 kljub opozorilnim oznakam dobil kar sedem nominacij za oskarja in osvojil tri, in to pomembne. Postal je najboljši film leta 1969, John Schlesinger je bil razglašen za najboljšega režiserja, nagrajen pa je bil tudi scenarij (Waldo Salt), predelan po romanu Jamesa Leaja Herlihyja. Čeprav je bil film prepovedan za mladino, je dobro služil tudi po kinematografih. Zgodba o moškem prostitutu in prevarantu z dna ameriške družbe (Jon Voight in Dustin Hoffman) je producentom navrgla okoli 40 milijonov dolarjev
Goli v sedlu
Na neki način je film z originalnim naslovom Easy Rider v sedanjem času obdržal vso ost, ki jo je imel leta 1969, ko je bil nominiran za dva oskarja (Jack Nicholson za stransko vlogo ter Peter Fonda, Dennis Hopper in Terry Southern za scenarij). Kultna hipijevska drama v režiji Dennisa Hopperja je po neuradnih podatkih zaslužila kakšnih 60 milijonov dolarjev. V spominu so ostali sijajna rokerska ali, če hočete, hipijevska muzika, liberalen pogled na mamila in specifičen odnos protagonistov do svobode ter ameriškega kmetavzarskega razumevanja življenja.
Divja horda
The Wild Bunch je za mnoge najboljši film režiserja Sama Peckinpaha. V epski vestern, ki se dogaja leta 1913 na mejnem območju med ZDA in Mehiko, so vložili šest milijonov dolarjev in zaslužili kakšnih enajst. In čeprav je film dobival (tudi) slabe kritike, predvsem zaradi zastrašujoče začetne scene ropanja banke in krvavega končnega obračuna, ko je preluknjana trupla skoraj nemogoče prešteti, je več kot dveinpolurno delo o tolpi roparjev postalo legendarno. Tudi zaradi natančno dodelanih in kompleksnih scen. Film je bil nominiran za dva oskarja.
Konje streljajo, mar ne?
Socialna drama o času velike gospodarske krize v ZDA je bila nominirana za devet oskarjev, pa ji ni šlo vse po načrtih. Tragična zgodba Horaca McCoyja iz leta 1935, v režiji Sidneyja Pollacka, se je lahko pohvalila zgolj z oskarjem za stranko vlogo (Gig Young), čeprav je v filmu eno svojih najboljših vlog odigrala tudi Jane Fonda. They shoot horses, don't they? je film o plesnem tekmovanju na življenje in smrt, ki na las spominja na sodobne resničnostne spektakle, saj par, ki zmaga, pobere vse (čeprav ne ravno veliko), preostali nastopajoči pa vse izgubijo.
Alicina restavracija
Leta 1969 je Arthur Penn prvi v zgodovini posnel film po motivih pop albuma ali pop skladbe, če hočete. Naslov albuma folk pevca in kantavtorja Arla Guthrieja je enak kot naslov filma Alice's Restaurant, naslov družbenokritične skladbe pa je Alice's Restaurant Massacre (1967). Gre za komedijo, sestavljeno iz kratkih zgodb, v kateri glavno vlogo odigra ravno Guthrie, ob njem pa nastopijo še Pat Quinn, William Obanhein, James Broderick, Pete Seeger… Film, ki je zaslužil več kot šest milijonov dolarjev, je dobil nominacijo za najboljšo režijo.
Bilo je nekoč na Divjem zahodu
C'era una volta il West ali tudi Once Upon a Time in the West iz leta 1969 je menda najboljši špageti vestern vseh časov. Italijanski režiser Sergio Leone je v svojem 165-minutnem epu vloge razdelil Henryju Fondi, Charlesu Bronsonu, Jasonu Robardsu in Claudiji Cardinale. Scenarij sta ob Leoneju podpisala še Bernardo Bertolucci ter Dario Argento, in da je bila mera polna, je glasbo napisal Ennio Morricone. Z iztržkom v ZDA se je film komaj pokril, na srečo je prave milijone zaslužil v kinematografih po drugih kontinentih.
Z
Angažiran grški režiser Costa Gavras je za film o atentatu na grškega demokratičnega politika dobil oskarja za najboljši tujejezični film, hkrati pa je bil film – prvič v zgodovini – nominiran tudi za najboljšega v kategoriji ameriških filmov. Scenarij, ki duhovito obračunava z grško vojaško hunto (1967–1974), sta po romanu Vassilisa Vassilikosa napisala Costa Gavras in Jorge Semprún, glavno vlogo so zaupali Jeanu-Louisu Trintignantu, bolj v ozadju pa sta Yves Montand in Irene Papas. Tudi pri glasbi niso ničesar prepuščali naključju, napisal jo je Mikis Theodorakis.
V orlovem gnezdu
V šestdesetih in sedemdesetih so bile zelo priljubljene vojaške kriminalke, v katerih so zviti ameriški in angleški vojaki ter agenti navadno preslepili nacistične vojake in oficirje. Eden takšnih filmov je bil angleški Where Eagles Dare. Roman in scenarij je delo slavnega Alistarja McLeana, režija je bila v rokah Briana G. Huttona. Iz Orlovega gnezda na Bavarskem sta ujetega zavezniškega oficirja reševala mladi Clint Eastwood in izkušeni Richard Burton. Film, dolg 155 minut, je zaslužil kakšnih 13 milijonov dolarjev.
Bitka na Neretvi
Dne 29. novembra 1969 je bila v Sarajevu premiera največjega jugoslovanskega filma. Ob tovarišu Titu sta v prvi vrsti sedela Sophia Loren in Omar Sharif. Tito je bil zadovoljen; kako ne bi bil, če pa so za film zapravili današnjih 70 milijonov evrov, kako ne bi bil, če pa je filmski plakat narisal sam Pablo Picasso. V filmu o četrti nemški ofenzivi, o bitki za ranjence in porušenem mostu so nastopili ob naših igralcih tudi Sergej Bondarčuk, Yul Brynner, Anthony Dawson in Orson Welles. Spektakel, ki ga je Veljko Bulajič snemal 18 mesecev, je bil nominiran za tujega oskarja, a ga ni osvojil.
