Dmitrij Šostakovič Valček št. 2
Strokovnjaki si niso povsem edini, kdaj je pomemben sovjetski skladatelj napisal ta valček. Po nekaterih podatkih naj bi Šostakovič (1906–1975) suito napisal leta 1938 za državni džezovski orkester. Zaigrali naj bi jo na moskovskem radiu. Delo naj bi se med drugo svetovno vojno izgubilo, našel oziroma rekonstruiral pa naj bi ga šele angleški komponist Gerard McBurney leta 1999. Je pa valček dobro slišati že v sovjetskem filmu Prvi ešalon iz leta 1956, v katerem se zaljubita traktoristka in komsomolski sekretar. Valček št. 2, ki je malce poseben zaradi uporabe saksofona, je istega leta uporabil tudi Stanley Kubrick v svojem filmu Široko odprte oči, od takrat pa ga izvajajo praktično vsi veliki orkestri, predvsem tisti, ki gojijo enostavno, lahko glasbo. Še stavek o Šostakoviču. Kljub prepovedim, po eni strani, in odlikovanjem uradnih sovjetski oblasti, po drugi strani, je bil najpopularnejši skladatelj svoje dobe. Znan je po plodnem delu in izredno širokem spektru glasbenih del. Vrh njegovega ustvarjanja je 15 simfonij, 15 godalnih kvartetov, tri opere in seveda glasbena dela za mnoge filme.
Peter Iljič Čajkovski Cvetlični valček
Ruski skladatelj (1840–1993) je med mnogimi drugimi deli podpisal tudi tri balete – Labodje jezero (1876), Uspavana lepotica (1889) in Hrestač (1892), iz katerega je dobro znan valček. Hrestač, po predlogi E. T. A. Hoffmana, je sicer božična pravljična zgodba, ki jo je Čajkovski najprej napisal kot orkestralno suito, potem pa jo je dodelal v celovečerni balet. V mladinskem baletu se je najbolj prijel Cvetlični valček iz drugega dejanja baleta. Valček je dobil glavno vlogo in s tem svetovno slavo tudi v Disneyjevi risanki Fantazija (1940).
Aram Hačaturjan Ples v maskah
Armenski skladatelj (1903–1978) je bil vdan sovjetski revoluciji, čeprav ga voditelji revolucije niso vedno enako vdano ljubili. A je veliko ustvarjal. Napisal je precejšnje število koncertov, tri simfonije in celo himno armenske socialistične republike. Za našo rubriko je pomembno delo Ples v maskah, ki ga je Hačaturjan za istoimensko igro Mihaila Lermontova napisal leta 1941. Šlo je za zadnjo predstavo pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo. Suita je razdeljena na pet stavkov, prvi med njimi je valček, eden najboljših vseh časov.
Johann Strauss mlajši Na lepi modri Donavi
Dunajski »kralj valčkov« (1825–1899) je med več kot 500 različnimi lahkimi plesnimi deli leta 1866 napisal tudi neuradno avstrijsko himno An der schönen blauen Donau. Delo so prvič zaigrali in zapeli naslednje leto, besedilo je najprej napisal Joseph Weyl, potem pa so vzeli verzijo Franza von Gernetha. Kljub temu velja za najboljšo izvedbo instrumentalna verzija, ki so jo igrali leta 1967 na svetovni razstavi v Parizu. Desetminutna domoljubna skladba je uspešni premieri doživela istega leta tako v Londonu kot v New Yorku.
Frederic Chopin Valček v A-molu
Poljski romantični skladatelj in pianist (1810–1849) je začel pisati valčke že pri 14 letih. Jasno, ne gre za dunajske plesne valčke, ampak za muziko, namenjeno koncertom. Med množico izjemnih del strokovnjaki izpostavljajo Minutni valček in Valček v Cis-molu. Spletne lestvice valčkov pa najvišje postavljajo čustveno nabit valček v A-molu za klavir. Chopin ga je najverjetneje napisal v drugi polovici štiridesetih letih, a je bil objavljen, kot mnoga druga dela, šele po njegovi smrti. V času svojega življenja je namreč objavil le osem valčkov.
Ion Ivanovici Valovi Donave
Romunski skladatelj in dirigent vojaškega orkestra je bil po rodu iz Vojvodine – Jovan Ivanović – a se je rodil v takrat avstrijskem Temišvaru in umrl v Bukarešti (1850–1903). V svoji karieri je napisal kakšnih 350 mazurk, polk in maršev, najbolj znan pa je seveda po valčkih. Leta 1880 je namreč napisal Donauwellen, enega največjih valčkov zgodovine glasbe. Če si želite manj klasične izvedbe, si zavrtite ameriško popevkarsko priredbo z besedilom, naslovljenem The Anniversary Song, ki jo je leta 1946 prvi pel Al Jolson, svojo verzijo pa ima tudi Tom Jones.
Juventino Rosas Na valovih
Sobre las Olas je najbolj znano delo mehiškega skladatelja in violinista (1868–1894). Rosas, rojen v mehiški zvezni državi Guanajuato, je bil najprej ulični glasbenik. Kljub občasnim obiskovanjem konservatorijev si nikoli ni izboril formalne izobrazbe, je pa s svojim orkestrom veliko potoval po svetu in spisal veliko plesnih orkestrskih skladb. Valček Na valovih je izdal leta 1888, postal je evergrin, ob mnogih različicah pa ga še vedno povezujejo s cirkuškimi predstavami oziroma s cirkuško glasbo.
Eugen Doga Gramofon
Poznavalci med najboljše valčke vseh časov štejejo tudi skladbe rusko-moldavskega skladatelja Eugena Doge (1937). Plodovit avtor ima na svojem meniju glasbo mnogih žanrov: tri balete, opero, več kot 100 instrumentalnih in zborovskih del, piše cerkveno glasbo, napisal je glasbo za otvoritev in zaključek olimpijade v Moskvi leta 1980, njegova je tudi glasba za film Cigani letijo v nebo. Med 70 valčki je najbolj znano delo Grammofon iz leta 1992, ki je sicer glasbena podlaga za beloruski film Brez dokazov. Valček je film presegel.
Nino Rota Ljubezenska tema iz filma Boter
Verjetno najboljši skladatelj filmske glasbe italijanski Nino Rota (1911–1979) je ustvaril glasbo za kakšnih 170 filmov. Največ za Federica Fellinija in Luchina Viscontija, najbolj znano pa je njegovo delo v filmih o ameriško-italijanski družini Corleone. Predvsem valček, ki Al Pacina, naslednika, zapelje v deželo njegovega očeta na Sicilijo. Delo Love Theme from Godfather je iz instrumentalne oblike v popevkarsko spremenil Andy Williams. Valček je dobil naslov Speak Softly, Love in požel zgolj zmeren uspeh.
Paul de Senneville Poroka ljubezni
Zanimivo je, da de Sennevillov valček pripisujejo drugim velikim skladateljem iz preteklosti. Marriagge d' amour, kot je originalen naslov, naj bi bilo delo Frederica Chopina. Pa seveda ni, bližje je znani Baladi za Adelino, ki jo je leta 1977 napisal taisti francoski novinar in producent Paul de Senneville (1933). Marriagge d' amour je prvi zaigral za mnoge preveč kičast francoski pianist Richard Clayderman leta 1979, na svojem albumu Lettre À Ma Mère, bolj simpatična pa se zdi različica, ki jo je kasneje posnel George Davidson.
