Končno, ste gotovo vzkliknili vsi, ki ste se s Pečečnikom poistovetili zaradi slabih izkušenj z neznosno birokracijo, in vsi, ki se vam je »revež« že v dno duše zasmilil. Končno, sta si oddahnila ljubljanski župan s širokim nasmehom in Olimpijski komite Slovenije. Končno, so resno prikimali v GZS (Gospodarska zbornica Slovenije) in Združenju Manager, rekoč, da se med tujimi in domačimi investitorji res ne sme delati razlik. Prav nič pa niso zadovoljni oni, ki želijo ohraniti Plečnikov stadion v izvirni obliki in (še toliko bolj) svoje vrtičke. Zastopnica civilne iniciative je napovedala, da se bodo bojevali do konca, arhitekti, domači in tuji, menijo, da bomo z izvedbo Pečečnikovega projekta lahko naredili veliko škode.
Le kako bi dogajanje v zadnjih letih komentiral Plečnik sam? Bi soglašal z mnenjem nekaterih, da ta njegova stvaritev nima take vrednosti, kot jo imajo preostale, in nič zato, če jo načrtovani objekti čisto zasenčijo? Je vseeno, da zasebno »povozi« javno in da stadion ne bo več (v prvi vrsti) namenjen prebivalcem, ampak lastniku? Njegovi nameri, da si bo z njim koval dobiček. (Res je, da bi nas lahko že zdavnaj izučilo, da tajkuni niso dobrotniki, ki bi skrbeli za dobrobit ljudi.) Z izjavo, »želim vedeti, ali si vlada želi, da je projekt strošek države ali pa njen prihodek«, hoče Pečečnik (po mojem mnenju) posvariti: Ne drezajte v moj projekt, pustite ga takega, kot je. Minister Počivalšek se strinja (?): »Interes države je v tem, da se kulturnozgodovinski spomenik revitalizira v gospodarske namene.«
Verjetno se bomo morali sprijazniti, da si v nedogled zaman postavljamo taka in podobna vprašanja, kot so: zakaj ni država že pred desetletjem sama obnovila stadiona v izvirni Plečnikovi obliki in ga oživila s športnorekreativnimi, kulturnimi in turističnimi dejavnostmi, ki ne bodo krnile njegove spomeniške vloge? Kaj se je zgodilo z odlokom vlade o zaščiti stadiona iz leta 2009, ki pravi, da niso dovoljene nobene gradnje? Kako je ministrstvo za kulturo sploh lahko dalo soglasje? Imamo opravka s kulturnim spomenikom ali z gradbeno parcelo? Zakaj ni Pečečnik za svoje načrte poiskal lokacije kje drugje? Ali Ljubljana res potrebuje dva nogometna stadiona ali ne bi bilo bolje stadion nameniti rekreaciji Ljubljančanov, za kar je bil tudi zgrajen?
Preteklosti ne moremo spreminjati, lahko pa vplivamo na sedanjost in posledično na prihodnost. Smo po desetih letih neodgovornega dopuščanja, da kulturna zapuščina propada, prišli do točke, ko je vsaka rešitev, tudi izsiljena Pečečnikova, boljša kot nobena? (Kmalu ne bo ostalo nič več za reševanje.) Ali bomo še naprej ujeti v past različnih interesov (Pečečnikovih, Počivalškovih, Jankovićevih, prebivalcev Fondovih blokov…)? Da ne bo pomote. Sama nisem naklonjena prvi in še manj drugi možnosti razvoja dogodkov. Je res utopično pričakovati kaj tretjega? Recimo, da bi si občina zagotovila evropska sredstva in stadion čim prej obnovila sama.
Polona Jamnik, Bled
