Za slovensko glasbo se zdi, da bi pogosto rada ostala za zapahi verbalnega in refleksivnega, da je torej prepričana, kot na to namigujejo oguljene fraze, da glasba »najbolje govori kar sama zase«. Bojim se sicer, da prav odsotnost refleksivnega potem glasbo potiska med manj povzdignjene umetnosti, zato je toliko bolj razveseljivo, da je tokratni koncert Slovenske filharmonije za oranžni abonma sprožil številna vprašanja in razmisleke. Ne nazadnje je prav takšno aktiviranje razmišljanja o glasbi še najboljša reklama in pogosto tudi odraz glasbeniške refleksije, ki mora še kako odsevati tudi v zvočnem.
(Foto: Facebook/Slovenska filharmonija - Academia philharmonicorum)
Glasbo Vita Žuraja je skorajda nujno dvojno kontekstualizirati: pomisliti torej na njeno vrednost znotraj slovenske glasbene kulture in jo...