Drugače je bilo z Drugim klavirskim koncertom Medtnerja, za katerega ni preveč presenetljivo, da se ni obdržal na koncertnih odrih. Gre za delo kompozicijsko izjemno verziranega skladatelja, iz katerega glasbeno tkivo kar vre in se noče ustaviti, toda njegove kvalitete in pa karakteristične značilnosti so precej mimobežne, zato se koncert spreminja v jaro kačo šabloniziranih epizod, ki se slogovno sprehajajo med Chopinom, Čajkovskim in Rahmaninovim. V nasprotju z imenovanimi je Medtnerjev koncert zasnovan veliko bolj simfonično, a se obenem ne odpoveduje poudarjeni izstopajoči virtuozni vlogi solista, kar še dodatno obtežuje koncert, ki bi rad bil simfonija. Takšen neskončni štrudelj lahko odreši le izjemna izvedba, vendar se mi zdi, da je Fedosejev z orkestrom predvsem bral partituro, solist, pianist Nikolaj Demidenko, pa se je dokazal s kondicijo, zvočno prezenco in nekakšno akademsko natančnostjo, ki pa je bila zvočno večinoma trda in usmerjena bolj v doseganje »športnih« rezultatov kot v iskanje zablodele izraznosti.

Toda v povsem drugih prestavah je minil drugi del koncerta. V zaporedju stavkov, ki jih je dirigent izbral iz baleta Labodje jezero, se je razkrila dirigentovo sposobnost oblikovanja kontrastov, majhnih muzikalnih vzgibov, prisluškovanje tišini, nato tudi ritmična prebujenost in zvočna opulentnost. Vodenje Fedosejeva je hkrati zmehčano in v trzavici rok ritmično odločno, kantilene pa pod njegovimi rokami čudežno oživijo. Valček je utripal v opojni počasni eleganci, Pas d’action v popolni tihi umirjenost, Mazurka se je razbohotila, sklepni prizor pa je bil dramatično usmerjen h končni tragični katarzi. Zbranosti in muzikalne igre naših filharmonikov skoraj ni bilo prepoznati in človek je pomislil, da bi vseh šestnajst letnih abonmajskih koncertov moralo zveneti nekako tako. Še enkrat več se je pokazalo, da je lahko ključ do uspeha izstopajoča osebnost dirigenta.