Če se je v času prejšnje države zdelo, da so Dražgoše zapovedano čaščenje junaških partizanov iz bitke leta 1942, so novi časi bistveno več prispevali tudi k razumevanju in spoštovanju žrtev med vaščani, nad katerimi so se po umiku Cankarjevega bataljona znesli nemški okupatorji.
Naj se spomnimo uvoda v frontalni spopad z Nemci v tej vasi v Selški dolini: Cankarjev bataljon je namreč v začetku decembra leta 1941 v zasedi presenetil nemško patruljo v Rovtu in padlo je 45 Nemcev, kar je bil takrat tudi vojaško odmeven dogodek. Počastitev spomina na tedanja junaštva in žrtve je postala tradicija, ob kateri na pohodih v Dražgoše človek kar ne more prešteti partizanskih kap na glavah, po drugi strani pa so Dražgoše vse bolj tudi dobrodošla priložnost za gibanje in druženje v naravi.
Danes so tako tisoči na devetih pohodih prišli iz različnih smeri v vas, ki je gostoljubno sprejela obiskovalce iz vse Slovenije in zamejstva. »Ime mi je Nana Castro Koletnik, rojena sem v Dominikanski republiki, poročena v Avstriji in sem sem prišla v spomin na tiste, ki so se bojevali za svobodo,« je povedala temnopolta obiskovalka iz Pliberka, prijazno pa je prevajala Mojca Koletnik iz Zveze koroških partizanov. »Prišli smo s Koroškega, ker tudi nam Dražgoše pomenijo veliko. In zato ni čudno, da gre tudi Nana rada z nami, ker gre za počastitev upora.«
Prihajajo tudi mlajši
Med množico je bil tudi slikar Zmago Puhar iz znane partizanske družine, ki je znan po iskrivosti. Ko ga kdo vpraša, kolikokrat je že bil v Dražgošah, resno odvrne, da sem prihaja že od prve svetovne vojne. Prešerno vzdušje ni v Dražgošah samo plod srečanj ljudi starejših generacij, prihajajo tudi mlajši. Mnogi pohodniki so se v sončnem nedeljskem dopoldnevu že spuščali v dolino, pri spomeniku pa se je množica šele začela zbirati. Dražgoše pač vse bolj pomenijo priložnost za zimsko rekreacijo, ki se navezuje na tradicijo. Ko smo poslušali v Ljubljani živečo Nevenko Šubelj, kako pojasnjuje ženski ob sebi, kje je pot do spomenika, smo dojeli, da za pohod v Dražgoše ni nikoli prepozno. »Ja, res sem tu prvič in stara sem 68 let,« je dobre volje povedala Minka Kordež, ki je dražgoško srečanje doživela prvič.
Obe sta povedali, da gresta tudi od Litije do Čateža in še marsikam, ker je njun prvi cilj pohodništvo, zato tudi Dražgoše obiščeta zunaj slehernih ideoloških okvirov, a z dobro voljo. Pridružil se jima je tudi Albin Kordež z Jamnika, kjer je bilo tako tudi družinsko srečanje. Le leto mlajši od bitke v Dražgošah pozimi 1942 je tudi Viktor Žakelj, doma iz sosednje Poljanske doline, reden obiskovalec in obenem človek, ki je dal pečat tudi naši osamosvojitvi. »Prihajal sem tudi, ko še ni bilo toliko ljudi in take slovesnosti,« je dejal, ko je z umirjenim korakom prišel do središča vsakoletnega dogajanja.
Fašizem ni mrtev
Dejan Židan, predsednik državnega zbora, je v svojem nagovoru spomnil na dejstva iz zime 1942 in izrazil globoko spoštovanje Dražgošankam in Dražgošanom ter obenem energično spomnil na to, da fašizem ponovno v različnih pojavnih oblikah postaja naš problem.
»Krepijo se rasizem, populizem, ksenofobija,« je poudaril Židan in pozval, naj se ljudje uprejo netenju strahu pred drugačnostjo, smešenju demokracije, nespoštovanju odločitev sodišč, ustvarjanju kulta osebnosti in ustvarjanju nove zgodovine. Takšni so pojavi, ki smo jim danes priče, zavračanje takih in podobnih idej pa je pravo nadaljevanje boja proti fašizmu, je dejal Židan.
