Posebno pomembno je to v primeru Trmoglavke, saj gre za predstavo z izjemno samosvojim kontekstom. Plazibatu je zagotovo uspelo nemogoče: osvežiti Shakespeara, vzdramiti in do neke mere tudi osvojiti zahtevno splitsko občinstvo, ob tem pa imeti predstavo, ki zmaguje z razlogom. Kako to temu režiserju uspeva, je zagrebško, pa tudi ljubljansko občinstvo že videlo na primeru Preobrazbe Franza Kafke iz leta 2012, prav tako v produkciji splitskega HNK, v kateri se je režiser odmaknil od izvornega teksta, v tem primeru proznega in nemara zato še bolj primernega za dramaturško manipulacijo in kreativno branje. No, Kafka je eno, Shakespeare pa nekaj čisto drugega. Še posebno zgodnji in danes, zaradi tematike Trmoglavke in avtorjevega ravnanja s tako politično nekorektno temo, še težje razumljivi Shakespeare.
Režiser in dramaturginja Mila Pavićević uporabita več ključev, a en je viden že v samem naslovu, kjer je namesto običajnega prevoda Ukročena trmoglavka poudarek na nedovršnosti glagola, ki izpostavlja kontinuiteto in proces, ne pa rezultata. V uprizoritvi je to jasno nakazano s prilagoditvijo besedila v prid vztrajanju pri akciji, a je slednja povsem sodobna in lokalno kontekstualizirana. Bahavo renesančno padovansko mladost so tu zamenjali splitski navijači, ki jim v izkazovanju sredozemskih emocij ni para, četudi so povsem izgubljeni, ko prideta na vrsto subtilnost in intima. Karnevalizacija, varanje in pretvarjanje, preoblačenje in norčevanje iz svojega položaja so Sredozemlju lastni, Italija in Hrvaška pa sta sredozemski deželi, prav toliko bučni in nagli kot globoko tradicionalni.
Če si je tudi Shakespeare trmoglavko zamislil kot farso na zadano temo, ta ostaja še danes aktualna, ne nujno na enak način, a tudi ne na bistveno drugačen. Katarina Romac in Ana Marija Veselčić igrata Katarino in Bianko kot razposajeni najstnici, agresivni in nevrotični prav zato, ker se znajdeta pod steklenim zvonom, torej v svojevrstnem terariju, medtem ko se vsi moški cele tri ure predstave svobodno gibljejo po odru. Igra je popolnoma živalska, le svoboda je neenako razdeljena, in prav o tem ta prestava govori bolj, kot bi – po mnenju tradicionalističnih interpretov – smela. No, odgovor ponuja tudi na to pripombo, saj se ukročena Katarina na koncu, v slavnem prizoru stave, pred moško družbo pojavi v renesančni halji, prefinjena, dostojanstvena, hladna in kastrirana. Torej vrnjena v polje dopustnega. To pa je pomembno sporočilo ne samo hrvaškemu teatru, ampak tudi njegovemu občinstvu.
