Trajajoča umetnost, kot bi lahko nekoliko nerodno prevedli angleški izraz durational art, ni nekaj novega; raznim umetniškim podvigom, katerih bistveni element – kot pove že ime – je bilo njihovo (izrazito) dolgo trajanje, pa naj so bili umeščeni v galerijske, gledališke ali »realne« prostore, namreč lahko sledimo vsaj od 70. let preteklega stoletja naprej. Tovrstni dogodki praviloma trajajo več ur, kadar gre za uprizoritve v gledališčih ali galerijah, včasih pa tudi dneve in celo mesece, ko gre za konceptualno zasnovane projekte posebnega tipa – znani so denimo natanko leto dni trajajoči projekti, ki jih je pripravljal tajvanski performer Sam Hsieh (v enem od teh je ves ta čas preživel v nekaj kvadratnih metrov veliki leseni kletki, ne da bi govoril, bral, pisal, poslušal glasbo ali gledal televizijo).
Povedano drugače, ta dela svojo sporočilnost v izdatni meri gradijo tako na specifični poetiki minevanja časa kot na preizkušanju mej vzdržljivosti nastopajočih in občinstva, kar lahko včasih privede tudi do izrazite telesne in mentalne izčrpanosti akterjev – tu se lahko spomnimo nekaterih preteklih performansov Marine Abramović ali novejše, 24 ur dolge predstave Olimp belgijskega ustvarjalca Jana Fabra, navsezadnje tudi na šesturni performans Skupaj v izvedbi Leje Jurišić in Marka Mandića. Sploh se dozdeva, da postaja »umetnost, ki traja«, vse bolj pogosta (vedno več je denimo izrazito dolgih filmov ali gledaliških predstav), kar je morda razumeti tudi kot nekakšno »stališče«, kot svojevrsten upor proti prevladujoči hitri (u)porabi dobrin, doživetij, čustev, življenja.
Do zadnjega kančka moči
Za razmeroma preprost, vendar vseeno skrajno naporen izziv se je s trajajočim performansom do zadnjega odločila dramatičarka in performerka Simona Semenič. Na tem dogodku, ki naj bi bil v produkciji Mesta žensk premierno izveden že oktobra v okviru tega festivala, vendar je nazadnje svojo uresničitev doživel šele to nedeljo v Gledališču Glej, se je namreč namenila javno prebrati svoj celotni opus: od prve do zadnje drame, do zadnje replike, s tem pa verjetno tudi do poslednjega kančka svojih moči. Ali pa pač do zadnjega gledalca.
Kot je v grobem ocenila, bi namreč za to, da bi vsa besedila prebrala v celoti, potrebovala približno 30 ur, zaradi česar je bilo le malo verjetno, da bo kdor koli v občinstvu vztrajal povsem do konca, pa čeprav je bil performans (podobno kot večina sorodnih projektov) zasnovan tako, da so lahko gledalci v dvorano vstopali in jo zapuščali prosto, za nameček pa je bilo poskrbljeno še za lakoto in žejo (s prepoznavnimi jedmi in napitki iz njenih dram, od jote in štrudlja pa do nepogrešljive kave), vzdušje je bilo tudi sicer prav domačno. »Ko bo dvorano zapustil zadnji gledalec, bom še nekaj časa brala, pač za vsak primer, če se morda še vrne, nato pa bom nastop končala,« nam je pojasnila.
Dramatičarka in besedilo
Sedeži v dvoranici Gledališča Glej so se na hladen zimski večer (avtorica je začela brati malo po 18. uri) prav spodobno napolnili in tako je ostalo tudi naslednjih nekaj ur; čeprav so posamezni gledalci odhajali, so noter medtem kapljali novi. Najprej so bila na vrsti besedila, ki doslej še niso bila uprizorjena, kot na primer to jabolko, zlato in zadnje ljubezensko pismo; dobro razpoložena dramatičarka je med branjem občasno tudi komentirala svoje pisanje, pojasnjevala, kam meri neka referenca, dodala kakšno anekdoto in podobno. Vmes se ji je pri branju besedila ovira, ki je bilo napisano za predstavo Republika Slovenija, vendar nato v njej ni bilo uporabljeno, pridružil še igralec Uroš Potočnik, kar je dodatno poživilo dogajanje.
Skozi čas se je, kakor je to običajno pri predstavah take vrste, vzpostavilo nekakšno tiho zavezništvo z občinstvom, in kar nekaj prisotnih je vztrajalo še v naslednji dan, najbolj zagnani nekje do enih zjutraj. Podobno zanimiva dinamika pa se je oblikovala tudi med (naposled že precej izčrpano) avtorico in njenimi deli; še zlasti pri že uprizorjenih besedilih je nastal vtis, da so se te drame nekako odlepile od vseh podob, ki so se nanje navezale skozi odrsko uresničitev, ter se znova »vrnile« k osebi, ki jih je napisala. In četudi Simona Semenič na koncu vendarle ni prebrala prav vseh svojih tekstov, je bil to vsekakor dogodek, na katerega bi se bilo smiselno spomniti vsakič, ko bi govorili o možnostih in načinih popularizacije domače dramatike.
